Nekdaj je bilo v navadi, da so se salezijanci po napornih praznikih po svetopisemskem zgledu odpravili na romanje "v Emavs". Letos smo obudili to lepo navado in se na povabilo salezijanske skupnosti iz Vojvodine odpravili v ta lepi del naše nekdanje skupne države.
Po sicer kratki in zanimivi, a vse prej kot udobni vožnji skozi madžarske planjave smo pod večer prvega dne prispeli na cilj v Mužljo, vasico, ki je takorekoč predmestje Zrenjanina. Pet salezijancev tu v težkih razmerah vodi župnijo, skrbi za pastoralne dejavnosti, duhovno oskrbuje skavte in bolnike, poučuje verouk v šolah, najprepoznavnejši pa so po internatu za siromašne dijake, ki obiskujejo razne poklicne šole v Zrenjaninu. Salezijanci so nas že pričakovali in nas bogato sprejeli. Seveda smo si takoj ogledali njihovo najnovejšo pridobitev, novo športno dvorano, ki še kako prav pride 65 fantom, ki bivajo v internatu, pa tudi drugim skupinam v župniji in kraju.
Naslednji dan smo se odpravili na prav poseben obisk. V Beogradu smo obiskali sedež nadškofije in beograjskega nadškofa Stanislava Hočevarja. Ker je bil v prejšnjem stoletju naš salezijanski predstojnik v Sloveniji, smo se z njim in on z nami menili prav po domače, čeprav imata hiša, v kateri domuje nadškofijski sedež in naziv beograjski nadškof zelo protokolaren prizvok. Gospod nadškof nam je z veseljem razkazal bogato umetniško opremljene prostore, zaznamovane s prej kot ne težko zgodovino vzhodne in zahodne Cekve ter z mednarodnimi problemi ter nas popeljal po katoliški katedrali. Kolikor je še ostalo časa, smo si ogledali največjo pravoslavno cerkev na Balkanu, hram sv. Sava, ki je še v nastajanju, a se že vidijo zametki bogate vsebine pravoslavnega izročila. Ogled Beograda smo zaključili na Kalemegdanu, trdnjavi, ki se dviga nad sotočjem Donave in Save. Ob vrniti v Mužljo smo se ustavili še v Petrovaradinu v Novem Sadu.
Ob vrnitvi nas je na večer drugega dne čakalo sveto opravilo: sveta maša v madžarskem jeziku. Nekateri smo sicer dvomili, da je vse prav, a so nas potolažili, da je bilo vse po pravilih. Po večerji smo se še drugič sproščali v novi telovadnici, še bolj pa je bilo zanimivo srečanje s tamkajšnjimi pridelovalci vina, ki se tedensko zbirajo pri salezijancih. Beseda je dala besedo in že smo se za silo sporazumevali ter se pomenkovali o Sloveniji, predvsem o vrstah in pridelavi vin.
Prišlo je še zadnje jutro in z njim slovo. Hvaležni salezijanski skupnosti smo se poslovili in se tokrat po hrvaški strani vrnili nazaj domov. Če je bila pot prvi dan hitra, a pusta, je bilo vračanje v znamenju spoznavanja mnogih hrvaških krajev in vasic, ležečih ob desnem toku Drave. Med njimi je tudi Vukovar, ki s svojo podobo še vedno opominja na človeško norost in krutost, ki še dandanes noče pojenjati. Veseli pa smo bili, da nas taka bratska srečanja povezujejo, opogumljajo in vlivajo moči za nadaljnje salezijansko poslanstvo.
