Po slavni, a težki preteklosti, prijazna sedanjost
Novejši časi so stoletja ponosnemu trgu začeli jemali njegove pravice drugo za drugo, tako da je Veržej po drugi svetovni vojni postal iz trga navadna vas, kot vse druge naokrog. Po osamosvojitvi Slovenije so se tudi za Veržej začeli novi časi. Postal je samostojna občina, ki s svojimi 1400 prebivalci spada sicer med najmanjše v Sloveniji, a po pomenu se lahko kosa z mnogimi drugimi zvenečimi imeni. Ljudje se večinoma ukvarjajo s kmetijstvom, predvsem poljedelstvom in živinorejo, med najpomembnejše gospodarske panoge pa sodijo gostinstvo, turizem in različne obrti.
Veržej se ponaša z mnogimi znamenitostmi in naravnimi lepotami
Staro trško jedro krasi lična cerkev sv. Mihaela nadangela iz leta 1726 z bogatimi baročnimi oltarji.
V spomin na velike dogodke evropske zgodovine stoji sredi Veržeja steber Marije Pomočnice. Po pripovedovanju prvega verženskega župnika Lovra Janžekoviča, naj bi ga postavili že leta 1760.
Iz Veržeja izhajata priznan zgodovinopisec in profesor teologije, prelat, dr. Franc Kovačič in zelo uveljavljeni skladatelj Slavko Osterc. Neizbrisno pa se je v zgodovino Veržeja zapisal tudi posestnik Anton Puščenjak, ki je vse svoje premoženje daroval za zgraditev Marijanišča.
V Veržeju lahko obiščete tudi slavni Babičev mlin, ki je še edini pravi plavajoči in delujoči mlin na Muri, kjer lahko slišite ropotanje mlinskih kamnov in se naužijete opojnega duha po sveži moki.
Lahko se sprehodite po mehkih stezicah ob Muri in občudujete njene mrtve rokave, ki pa so zaradi izredno bogatega rastlinja in živalskih vrst veliko bolj zanimivi, kot Mura sama.
Spomladi se lahko sprehodite med dišečimi travniki zvončkov in kasneje belih narcis, kjer boste srečali zvedave in elegantne štorklje.
V bližnjih termah Banovci boste lahko uživali zdravilno moč termalnih kopeli. Lahko se boste predali zapeljivemu kolesarjenju, ali pa se s kasači spustili v razburljivo dirko.
Lep je ta svet ob reki Muri. Človek, ki ga obišče, si vedno znova želi nazaj. Nazaj med njive, na katerih v pomladnih sapicah opojno dehti cvetoča ajda, ali v poletni vročini valovi zrelo žito, med travnike, kjer se spomladi bohotijo dišeče narcise, ob jutranjem svitu pa se po njih sprehajajo štorklje.
Vsak se rad vrača. Tudi zaradi ljudi, ki so si z žuljavo roko ustvarili to, kar imajo. Ljubezen do zemlje in njihove reke, ter veselje do življenja, vse to je oblikovalo njihovo srce, njihovo dušo.
Čeprav malce trmasti in hudomušni, pa vedno radodarni in dobrosrčni Vas bodo radi pogostili z dobrotami iz krušne peči, krapci in kvasenicami in Vas ob slovesu prisrčno povabili: "Pa pridite še kaj!"