Po več letih pogovorov med škofom dr. Mihaelom Napotnikom, voditeljem škofi je v Mariboru, prof. dr. Francem Kovačičem ter vodstvom salezijanske skupnosti v Turinu, da bi uresničili ustanovo, za katero je v Veržeju leta 1908 dal pobudo in sredstva Anton Puščenjak, so se v jeseni leta 1912 v ta kraj naselili prvi salezijanci. V zavod, imenovan Marijanišče, so se naselili Marijini sinovi nemške narodnosti, ki so pred tem bili v zavodu sv. Bonifacija v Penangu, Piemont. Po zamisli inšpektorja Petra Tironeja, ki je vodstvo avstrijske inšpektorije svetih angelov varuhov prevzel v letu 1911, naj bi zavod v Veržeju bil vmesna postaja na preselitvi ustanove v izvirno nemško okolje; takšen načrt je preprečil izbruh prve svetovne vojne. Oktobra 1912 je bil zavod slovesno odprt in blagoslovljen. Kapela Marije Matere dobrega sveta je bila blagoslovljena naslednje leto. Do konca prve svetovne vojne je tako zavod služil kot šola za Marijine sinove, od leta 1913 dalje tudi kot noviciat avstrijske inšpektorije (magister je bil Francesco Binelli) in kot filozofski študentat. Vsa leta je zavod vodil ravnatelj Aurelio Guadagnini. V času vojne se je število gojencev nemške narodnosti zmanjšalo, ker so bili mnogi poklicani pod orožje, povečalo pa se je število drugih narodnosti, med temi je bilo vedno več Slovencev.
Od jeseni leta 1919 do aprila 1941 je zavod Marijanišče opravljal naloge aspirantata za salezijansko skupnost v Jugoslaviji. Sprva so bili v zavodu štirje gimnazijski razredi, nato pet, od tam pa so gojenci odhajali v noviciat, ki je bil v zavodu Radna. Povprečno je bilo v zavodu okoli sto gojencev; največje število jih je bilo v zadnjih letih pred drugo svetovno vojno, ko jih je bilo okoli 140. Ker je šlo za zasebno cerkveno šolo brez pravice javnosti, so gojenci ob koncu vsakega šolskega leta opravljali izpite na javnih gimnazijah v Mariboru, Murski Soboti ali na Ptuju. Pedagoško delo so opravljali salezijanci, ki so v zavodu bili predstojniki, in mladi salezijanci, ki so opravljali triletni vzgojni tirocinij. Šola je imela program realne gimnazije z dodatnim poukom latinščine. Zavod je razvil vse dejavnosti, ki so bile izvirne za salezijanske vzgojne ustanove. V središču duhovnega življenja je bila zavodska kapela, v kateri je bila podoba Marije Matere dobrega sveta. Vsa pomembna liturgične srečanja so bila pripravljena v kapeli. Na dvorišču se je nahajala lurška votlina. Večje slovesnosti, na katerih so sodelovali verniki iz Veržeja in sosednjih župnij, so bile pripravljene na zavodskem dvorišču. Poleg praznika zavetnice zavoda konec aprila je bila največja slovesnost vsako leto na nedeljo po liturgičnem prazniku Marije Pomočnice. Takrat so bili kot voditelji liturgičnega srečanja povabljeni duhovniki sosednjih župnij in ugledni duhovniki iz mariborske škofi je. Leta 1934 je bila v zavodu ustanovljena nadbratovščina Marije Pomočnice. Po letu 1929 so zelo slovesno obhajali don Boskove praznike ter godovni dan sv. Frančiška Saleškega. Ob vsaki priložnosti so se v zavodu zbirale množice vernikov.
V zavodu so od vsega začetka delovale različne glasbene in pevske skupine. Že ob preselitvi skupnosti iz kraja Penango so gojenci prinesli s seboj glasbene instrumente za godbo na pihala, ki je sicer zaradi vojne morala utihniti, vendar so manjše glasbene skupine kljub težkim razmeram lahko delovale. V letu 1924 je bila godba na novo ustanovljena. Pridružil se ji je še orkester. Skupini sta nato sodelovali na vseh večjih cerkvenih srečanjih v zavodu, v župniji in v širšem okolju. Pogostokrat so jih povabili na nastope telovadnih skupin in na srečanja katoliške akcije. Zavod je imel lastno gledališko dvorano, v kateri so se vrstili nastopi skupin gojencev in mladih iz kraja. Dvorana je služila tudi potrebam osnovne šole v kraju, ki ni imela na voljo tako velikega prostora. Gledališka dela so bila prevedena iz drugih jezikov, nekatera izvirna pa so pripravili duhovniki, ki so delovali v zavodu.
Ob zavodu je deloval mladinski center – oratorij. Njegovi začetki segajo na začetek leta 1913, to je le nekaj mesecev po odprtju zavoda. Vseskozi je bil praznični oratorij, saj so bili mladi zaposleni pri delu na poljih in ob delovnih dnevih niso imeli možnosti, da bi prihajali v oratorij. Vpliv oratorija je segal preko reke Mure v Prekmurje, od koder so mladi prihajali v velikem številu in so predstavljali velik delež vseh obiskovalcev (v času ustanovitve zavoda je kraj Veržej štel le okoli 600 prebivalcev). Oratorij je razvil vse značilne dejavnosti za takšno ustanovo. Z njegovo pomočjo so mnogi mladi izvedeli za možnost uresničenja poklica v salezijanski skupnosti in nekateri med njimi tudi v misijonih.
Dodatno vlogo je zavod dobil, ko so salezijanci leta 1921 prevzeli vodstvo župnije. Ta sicer ni bila velika, vendar je nova oblika pastoralnega dela pomenila za skupnost nov in močan izziv. Od tedaj so salezijanci postali dobrodošli pomočniki v številnih župnijah, največkrat kot spovedniki in pridigarji ob cerkvenih slovesnostih, občasno pa so nadomeščali duhovnike. Z nastopom komunizma leta 1945 pa je župnijsko pastoralno delo postalo najbolj pomembna oblika navzočnosti Cerkve v življenju ljudi. Salezijanci so prevzeli vrsto župnij in v novih razmerah skušali živeti svoj salezijanski poklic ter dati izviren prispevek pri pastoralnih pobudah.
Aprila 1941 je zavod postal plen nacistične okupacije, ki je odprto pokazala vse svoje sovraštvo do Cerkve in vsega, kar je bilo slovensko. Gojenci in salezijanci so bili ob začetku vojne pregnani, knjižnica in arhiv v zavodu sta bila uničena, ukradeni so bili tudi vsi glasbeni inštrumenti. Zavod so nato zasedle nacistične organizacije in ga spremenile v delovno taborišče. Kapela je postala kraj za zbiranje in vadnica za športne skupine, predmete iz kapele so prenesli v župnijsko cerkev. Premoženja zavoda je bilo zaplenjeno, deloma tudi od ljudi, ki so v njem delovali. Kraj je ostal brez duhovnika, le občasno so ga obiskovali duhovniki od drugod. Iz župnijske cerkve so nacisti odpeljali dva zvonova od treh.
Po koncu vojne, ko so nastopile nove oblasti in imele za program izključitev Cerkve iz javnega življenja, je bil zavod nacionaliziran in je postal del tako imenovanega splošnega družbenega premoženja. Maja 1945 se je v zavod sicer naselila manjša skupina salezijancev, a so morali kmalu oditi. Vanj so najprej naselili vojne sirote, nato so ga spremenili v prevzgojni zavod za mlade fante in dekleta, ki so prišli v težave z okoljem in so potrebovali posebne vzgojne ukrepe in bivanje v okolju z omejenim gibanjem. Določen čas je bila v zavodu tudi ljudska šola. Prevzgojnemu namenu je zavod Marijanišče služil do leta 1989, ko je bil izpraznjen. V času vojne na Balkanu so v zavodu imeli zatočišče begunci, kar je bila oblika služenja najbolj potrebnim in je bilo usklajeno s krajevnimi oblastmi. Leta 1991 so salezijanci začeli dolgotrajni postopek za vrnitev poslopja. To se je zgodilo leta 1998. Za Marijanišče v Veržeju se je s tem začelo novo zgodovinsko obdobje.
Salezijanska skupnost je v sodelovanju z občino in vodstvom krajevne Cerkve, to je škofi je v Murski Soboti, pripravila obsežen program prenove in vrsto pobud, ki so vključene v pastoralne načrte škofi je in kulturno delo kraja. Prvotna želja, da bi v zavodu zaživela poklicna šola za obrtno – umetniške poklice, za kar je bilo sprva navdušenih več sosednjih občin, je iz političnih razlogov postala neuresničljiva. Le postopoma je nato prišlo do začetkov posameznih oblik izobraževanja na obrtnem področju in v smislu ohranjanja bogate kulturne dediščine, ki je značilna za ta del Slovenije. Ko so bila v letu 2006 zaključena obnovitvena dela, je zavod pridobil vso prvotno lepoto in funkcionalnost. Istega leta se je njegovo delo v okviru na novoustanovljenega Zavoda Marianum preoblikovalo v tri temeljne oblike: enota Marijanišče izvaja pastoralne in duhovne programe za različne skupine, predvsem mladih, ki se pripravljajo na prejem zakramentov, a tudi odraslih; Penzion Mavrica skrbi za urejenost prostorov in nudi možnosti bivanja ter uporabe urejenih prostorov za različna srečanja in skupine; Center za razvoj domače in umetnostne obrti (DUO) dela za ohranjanje kulturne dediščine okolja in v ta namen pripravlja izobraževalne in turistično – informacijske dejavnosti.
Vir: Bogdan Kolar, Marijanišče v Veržeju 100 let