Kljub snegu in poledici je bila cestna pot do bavarske prestolnice Münchna gladka in brez težav. Tja grede smo se ustavili na Kimskem jezeru. Prijazni domačin nas je prijazno opomnil, da je treba plačati parkirnino tudi na praznem parkirišču, zaradi česar smo zamudili ladjico za Ženski otok. A to nam ni odgnalo dobre volje, saj smo se pred obilico snega in zimskim vremenom zatekli v edino odprto gostilnico na tople dobrote ter počakali na naslednji prevoz. Na Ženskem otoku smo si ogledali nunsko cerkev in samostan (pravzaprav samo samostansko trgovino) ter se sprehodili po sila zanimivem otočku, na katerem živi okoli 300 ljudi. Preden smo prispeli k salezijancem v München, smo se ustavili še v idiličnem in večinoma nepoznanem Wasserburgu ob Innu, ki je bil do 17. stoletja glavno pristanišče za razvijajoč se München.
Drugi dan smo posvetili zimski bavarski prestolnici in si ogledali nekaj znamenitosti, ki sodijo v klasični repertoar turističnega obiska Münchna. Umanjkala ni niti dobra pivnica s tipično bavarsko ponudbo, največ občudovanja pa je požela natakarica, ki je ob pripravi računa brez vprašanja sedla med nas k mizi, kjer smo se pomenili o ženskem dostojanstvu, balkanski poti in naših policajih. Nesorazmerno veliko časa (za kar je bil seveda kriv snežni metež), smo posvetili tudi obisku avtomobilističnega razstavnega salona priznane nemške znamke, kjer smo v praksi preizkusili »fotošutinge« z jeklenimi konjički.
Zadnji dan smo se podali še v duhovno središče Bavarske, Freising ali po naše Brižinje. Tudi tu smo v snegu obredli center mesta, se čudili preprostosti sodobno prenovljene mestne cerkve in razkošju mestne stolnice. Osvežili smo spomin na Brižinske spomenike, spoznali sv. Korbinjana in izvedeli, zakaj se v bavarskih cerkvenih in svetnih grbih pojavlja medved.
Duhovno in vedoželjno potešeni smo se preko zasneženih avstrijskih cest brez težav prebili do doma z obljubo, da se prihodnje leto spet odpravimo v kakšen neznan kraj.
