Lepo sobotno jutro je t. i. veržejske »pasje bombice« kar vabilo na romarski izlet, kam drugam kot v hribe. Po vzoru slovenskega novinarstva bi lahko dan opisali na dva ekstremna načina:
1. Konvoju treh vozil, napolnjenimi s prizadevnimi župljani in župljankami, je predsedoval župnijski kombi, ki so ga kolesa vodila mimo znanih romarskih cerkva in svetišč. Ko je romarska skupina zavila z avtoceste v Zgornjo Savinjsko dolino, jih je pot vodila mimo frančiškanskega samostana in samostana sester klaris v Nazarjih ter mimo sv. Frančiška Ksaverja z zakladnico mašnih plaščev v Radmirju. Kratek postanek so si privoščili v bližini velike katedrale sv. Mohorja in Fortunata v Gornjem Gradu, kjer so si s strahospoštovanjem le od daleč upali ogledati to, po prostornini, največjo cerkev v Sloveniji.
A njihova srca so hrepenela po višavi, zato so se po vzoru Marije Zvezde iz Nove Štifte podali dalje do Črnivca na Kranjski Rak in jeklene konjičke spokorniško usmerili na makadamsko cesto vse do Male Planine. Od tu naprej so se tudi sami pokorno podali po planinski poti do svojega prvega cilja: kapela Marije Snežne na Veliki Planini. Skušnjave med potjo so bile velike in niso se jim vsi mogli upreti, a peščica zvestih se je v Marijinem zavetju spomnila tudi na slednje.
Utrujeni, a notranje zadovoljni so se okrepčali in se podali skozi Podvolovljek v Luče in Solčavo do Logarske doline, od koder so se mimo vira moči, izvira kisle vode, povzpeli do krasne cerkve Sv. Duha v Podolševi. Župnik Jožef je tu za romarsko skupino in prizadevne domačine daroval sveto mašo, nakar je pri »mežnarici« Sv. Duha sledil bratski in sestrski agape ter duhovni pogovori o zakramentu svetega zakona. Duhovno okrepljeni in telesno izmučeni, a podprti z dobrotami, so se vriskajoč in pojoč vrnili domov ob mursko ravnico.
2. Pisana druščina veržejskih faranov se je s svojimi kleriki podala na izlet v kamniško-savinjske gore. A te so gledali bolj od daleč, saj so zgrabili že prvo priložnost na postajališču Tepanje, kjer so lahko peli, ploskali in plesali. Po kratki vožnji je sledil naslednji postanek v Gornjem Gradu, kjer so si privoščili malico, ki jo je pripravila Markova mama, kar pa je umanjkalo, so si vzeli iz s hrano in pijačo napolnjenih prtljažnikov.
Pot do Male Planine se je zajedla v ovinke, a druščine to ni motilo, da ne bi gnali svojih konjičkov do konca planinske ceste in še naprej, od koder ni bilo preveč naporno zakorakati na Veliko Planino. Vabljiva Jarški dom in Domžalska koča sta nekatere prepričala, da so svoj pohod zaključili kar v njuni senci, ostali pa so se še najbolj razveselili krav, ki so se pasle na planini in se niso prav nič umikale s svojega ozemlja. Po manjši malici se je hodeča skupina ustavila pri Jarškem domu in se pridružila ostalim, ki so že težko ohranjali rezerviran prostor za vse.
Preden so se odpravili nazaj v dolino, so krepko praznili prtljažnike avtomobilov, a rezerva je še ostala. Preden so prišli do Podolševe, so se še nekajkrat ustavili, saj je enemu avtomobilu vztrajno puščala pnevmatika in je bilo dela obilo. Še sreča, da se nikoli niso ustavili na samem, temveč vedno v kakšnem kraju s pomembno informacijsko točko. Po ogledu kulturnega spomenika, cerkve Sv. Duha, je sledilo družabno srečanje pri Mariji, ki ni skoparila z dobrotami bregov, kjer smo se nahajali. K okusni kapljici in hrani se je prilegel pogovor o življenju domačinov. Po še nekaj postankih so se vedno bolj veseli vračali v domači kraj, ki je ponujal še večerno druženje v domačih lokalih.
Ko bo pameten bralec oba ekstremna zapisa združil v eno, bo dobil popolno sliko o duhovno bogatem in družabno veselem druženju, ki ga v današnjem »kriznem« času še kako primanjkuje.
