Bila sem robustna lesena škatla. Lepo so me pobarvali, pokrov pa ojačali z železnimi trakovi. Stala sem v vogalu sobe blizu don Boskove mize. Niti me ni zaklepal s ključavnico. Vame je metal na roko napisane liste papirja. Zlagal jih je vzdihoval.
Nekega majskega dneva me je velik hrup zbudil v popoldanski dremavici. Pet stražerjev se je postavilo pred vrata don Boskove sobe, ostalih osemnajst pa se je razpršilo po Oratoriju in blokiralo izhode. Don Bosko je neki ubogi jokajoči vdovi ob sprejemu njegovega sina namreč obljubil: »Sin moj, tu boš ob meni in jedel boš don Boskov kruh.«
Kot blisk se je razširil glas, da želijo don Boska prijeti. Oratorij je zajel strah. Fantje so zapustili učilnice in delavnice in v solzah prosili, če lahko stopijo don Bosku v bran ali gredo z njim v zapor.
Trije stražarji so don Bosku sledili v sobo in jo preiskali. Obrnili so mu žepe, izpraznili denarnico, izvlekli vse predale, pretipali vse robove oblek, preiskali koš za smeti. Podrobno so si ogledali celo njegov biret. Nekdo me je končno zagledal: »Kaj je tu notri?«
»Zaupne in tajne reči, za katere želim, da se ne izvedo,« je hudomušno odgovoril don Bosko.
Iz zgodovine
26. maja 1860 je potekala ena izmed mnogih preiskav, ki so jo pri don Bosku opravljali stražarji, saj so ga imeli stalno na očeh.
Umirala sem od strahu. Zlomili so mojo ključavnico, čeprav to ne bi bilo potrebno in pohlepno zgrabili papir, ki sem ga vsebovala. Eden je začel glasno prebirati vsebino listov: »Kruh, ki ga je don Bosku dostavil pek Magra: dolg 7800 lir. Usnje, dostavljeno don Boskovi čevljarski delavnici: dolg 2150 lir.« Razgrnili so tretji, četrti list in vse ostale ter vsi osramočeni spoznali, da so to le računi za olje, riž, testenine in podobno. Vsi še neplačani!
»Nisem vam želel razkriti, koliko dolgov imam, zdaj pa, ko ste videli sami, bi lahko kakšnega plačali vi in s tem naredili delo usmiljenja.«
Ravno tedaj je vstopil poštar z zajetnim kupim dnevne pošte. Stražarji so ga takoj ustavili in začeli odpirati pisma. Slučajno je naneslo, da je bilo prvo od nikogar drugega kot od samega notranjega ministrstva, ki je nekega fanta priporočilo don Bosku. Popolnoma zmedeni so se stražarji začeli opravičevati. Don Bosko jim je smeje ponudil kozarček z najboljšim vinom iz svojih krajev, da so nazdravili.