V sklopu Miholovega sejma smo v Puščenjakovi dvorani Centra DUO odprli razstavo domačih izdelkov Rokodelskega centra Rogatec. Koordinatorka rokodelstva Gordana Bilušić takole opiše delo njihovega rokodelskega centra:
Dvorec Strmol je dobil z odprtjem Rokodelskega centra Rogatec leta 2014 dokončno celovito podobo. V zahodnem in vzhodnem krilu dvorca Strmol domujejo štiri profesionalno opremljene rokodelske delavnice: steklarska delavnica, pletarska delavnica (šibje, ličje), lončarska delavnica in tkalsko – šiviljska delavnica. V okviru programa Okusimo dediščino sta posamičnim nenapovedanim obiskovalcem brezplačno na voljo od aprila do oktobra dva mojstra, ki predstavita svojo rokodelsko tehniko in izdelke, po želji pa se v ročnih spretnostih lahko preizkusi obiskovalec in izdela svoj izdelek. Opremljene delavnice so poleg tega namenjene izvajanju krajših in daljših učnih delavnic rokodelstva ter obrtno proizvodnih dejavnosti – razvoju in izdelovanju novih rokodelskih izdelkov iz dediščine in kulturnega izročila Obsotelja in Kozjanskega.
Na Rogaškem se je steklarstvo razvilo na območjih z velikimi gozdnimi površinami. Te so dajale dovolj lesa, potrebnega za taljenje steklene mase in pridobivanje pepelike (steklarske soli), ki so jo dodajali kremenčevemu pesku, da so nižali tališče. V obdobju med 1710 in 1770 je delovala gozdna steklarna (glažuta) v Logu. Konec 18. stoletja je nastala še druga glažuta v Logu in delovala do leta 1874. Njena proizvodnja je bila sestavljena iz dveh delov, en del je proizvajal steklenice za mineralno vodo, drugi pa namizno stekleno in pivsko posodje. V drugi polovici 19. stoletja je uporaba premoga kot kuriva pri taljenju stekla povzročila postopno ugašanje talilnih peči v glažutah. Prva steklarna, ki je les nadomestila z rjavim premogom, je bila steklarna v Straži pri Rogatcu. Proizvodnja se je začela leta 1865. Leta 1927 je z izjemnim uspehom proizvodnjo začela Steklarna Rogaška. Steklo je možno tudi okrasiti, in sicer z brušenjem, graviranjem ali slikanjem. Zinka Kobula Kamenšek bo predstavila ročno poslikane kozarce in ročno izdelan stekleni nakit.
Pletarstvo je pospeševala steklarska industrija. Leta 1885 je bila v Rogatcu ustanovljena posebna zadruga za gojenje pletarske vrbe od podpori Centralnega odbora kmetijske družbe za Štajersko iz Gradca. Najeli so učitelja pletarstva z Dunaja, da je okoliške kmete učil pletenja raznih izdelkov. Zadruga je delovala vse do leta 1974. Še v letih po drugi svetovni vojni je deloval obrat za opletanje balonov v okviru Steklarne Straža, v Dobrini pri Žetalah pa obrat pletarne s pridelavo vrbe in razvitim dopolnilnim delom doma. Danes številni posamezniki še pletejo in svoje znanje prenašajo na mlajše rodove v obliki prikazov in učnih rokodelskih delavnic. Med njimi tudi Zdenka Pulko, ki bo predstavila opletene steklenice, košare različnih oblik in velikosti, pladnje in košarice za kruh.
Kako skrbno so ljudje uporabili vsak material, pričajo izdelki iz ličja. Na območju Rogatca in okolice so spletali dolgo kito iz vzdolžno natrganih trakov koruznih listov. Končni izdelek so oblikovali na dva načina: prvi je šivanje na posebnem kalupu, da se doseže lepša in skladnejša oblika, drugi pa prepletanje predhodno spletene kite na namenskem okvirju rüštu. Za srednje velik cekar je treba naplesti kar 70 ali 80 metrov kite iz ličja. To napeljejo na okvir, najprej navpično in nadaljujejo s prepletanjem v vodoravni smeri. Dolgoletna pletarka Vida Antolinc izdeluje torbice, cekarje, copate, predpražnike, podstavke in celo japonke.
Lončarstvo spada med najstarejše obrti. Razvijalo je se v lončarskih središčih, ki so povezana z nahajališči gline (Ljubno na Gorenjskem, Komenda, Ribniška dolina, Šentjernejsko polje, okolica Cerknice, Dravsko in Ptujsko polje, Prekmurje). Po drugi svetovni vojni se je število lončarjev zmanjševalo, vendar je ta rokodelska dejavnost še vedno razvejana in razmeroma obsežna. Zadnja leta se z lončarstvom ukvarja več mladih ljudi, ki poskušajo razvijati tudi sodobne oblike in tehnologije lončarstva ter unikatne keramike. Tako tudi Živa Zupanc Buser, ki predstavlja sklede latvice, šalice in krožnike.
Lan so sejali spomladi, na začetku aprila, ali po pšenični žetvi. Lan se ni žel, pipali so ga: prvi v avgustu, drugi v oktobru. Zavezanega v snope so najprej sušili. S snopov so ločili laneno seme, ki so ga uporabljali za zdravilo. Lanena stebla, razpostrta po travniku, so pustili ležati tako dolgo, da je ovojnica stebla (srajčka) sprhnela. Pred trenjem so jih sušili v sušilnicah. To so bile jame s premerom do treh metrov, skopane v breg in obzidane s kamnom ali opletene s šibjem ter ometane z ilovico. Čez so položili deske, na katerih so sušili lan. Okrog sušilnice so terice trle lan. Nastalo je predivo – česale so ga na grebenu, da je v rokah ostalo povesmo finega prediva, iz katerega so predli fino nit za izdelavo sukanca in tkanje finega platna. Predivo, ki je pri česanju ostalo na grebenu, se je imenovalo kodelja in iz nje so predli navadno nit. Pri predenju na kolovratu se je nit navijala na motek (špulo), z njega so jo kar okoli komolca ali na lesenem motovilu navili v predena (štrene), nato pa prali v lugu in posušili. Nit so iz predena previli v klopke in jih nesli tkalcu. Predli so tudi doma pridelano volno in konopljo. Tkanje je bilo moško delo. O izdelkih iz ročno tkanega platna pa pričajo tudi zapuščinske listine tkalskega mojstra Matije Siebenreicha, ki je deloval v Rogatcu v drugi polovici 18. stoletja. Danes Jerica Krošel tke pogrinjke iz lanu in konoplje, Gordana Bilušić pa ročno tkane zapestnice na tkalskem glavniku. Stanka Premrl šiva muce, ptičke, srčke in blazinice s sivko, medvedke in muce brez sivke.
V okviru Rokodelskega centra Rogatec deluje tudi mizarska delavnica. Izdelki iz lesa imajo v Rogatcu že dolgo zgodovino. Vloga ob križišču prometnih poti in obmejna lega sta trgu Rogatec že v srednjem veku omogočili razcvet trgovine in obrti, podobno uspešno zgodbo pa je pisal tudi v 18. stoletju. Svoj prostor pod soncem so v Rogatcu takrat našli tudi mojstri za izdelke iz lesa, saj je v tistem času v Rogatcu delovala družina rezbarjev Mersi, delo pa sta imela tudi kar dva mizarja, Janez Strobl in Krištof Faselln. V mizarski delavnici izdeluje Avguštin Fric replike starih igrač – telovadca, tri v vrsto, pastirske piščali, nunalce, pa tudi hlapce, lesene peresnice, tkalske glavnike in škatle za brusne kamne. V 19. stoletju in v prvi polovici 20. stoletja se je kamnoseštvo v Logu razvijalo kot živahna in cvetoča obrt, vse do leta 1956. Izdelovali so bruse iz ložanskega kamna, kako domačini imenujejo tamkajšnji kremenov peščenjak. Podatek ljudskega štetja iz leta 1910 za naselje Log – 155 hišnih številk in 155 kamnarjev – pove, da je ta obrt predstavljala edino možnost bornega zaslužka in preprečila izseljevanje s tega območja. Kamnarji so izdelovali velike industrijske in obrtne bruse vseh vrst, ploščate in okrogle kosjake – osle, mizarske gradilnike ručerje, steklobruse, in valje za sadne mline. Ložanski kamen je bil pomembno stavbno gradivo in je zaznamoval arhitekturo trga Rogatec in okoliških vasi, pa tudi cerkve, kamnite kapelice, nagrobne spomenike in umetniške kipe. Izdelovanje brusnih kamnov iz kremenovega peščenjaka je najbolj značilna kulturna in tehniška dediščina rogaškega območja in edinstvena v srednjeevropskem prostoru. Na razstavi lahko vidimo ploščate kosjake – osle.
Razstavo si lahko ogledate vse do 24. novembra. Vabljeni!
