V Kovačičevi dvorani Marianuma je skorajda zmanjkalo prostora za vse vedoželjne, ki jih je zanimalo pričevanje misijonskih prostovoljcev, ki so mesec dni preživeli v Mozambiku. Debela ura anekdot, izkušenj, doživetij, iskrenih čustev in smeha je minila kot bi trenil in v navzočih pustila ganljivo sliko Afrike.
Odprava šestih Slovencev in Črnogorca je letos poleti misijonarila v Mozambiku. Eva iz Domžal, Jana iz Celja, Kristina iz Novega mesta, Maja iz Šentruperta, Mateja in Marko iz Veržeja ter Pavel iz Podgorice so sestavljali prostovoljsko ekipo. Pred odpravo se imeli veliko dela. Srečevali so se, se učili portugalščine, zbirali sredstva za domačine in se predvsem spoznavali, saj ni kar tako preživeti ves mesec, tisoče kilometrov od doma, z ljudmi, ki jih ne poznaš dobro, v okolju, ki ti je tuje.
Prostovoljci so delovali v tamkajšnjem vrtcu, osnovni šoli in internatu, odprli so začasno zdravstveno ambulanto, udejstvovali so se pri prostočasnih dejavnostih in pomagali vsem pomoči potrebnim. Bivali so pri sestrah salezijankah, ki so jim nudile prenočišče in hrano. Pot, zavarovanje in preventivna cepljenja so si krili sami s študentskim delom in prihranki. V Sloveniji so zbrali tudi zdravila, šolske pripomočke in obutev za tamkajšnje otroke.
Svoja doživetja v kraju Namaacha so sproti opisovali na blogu, s pomočjo katerega je ob vrnitvi nastala knjižica z naslovom Mozambiška banda, v kateri je poleg čustvenih opisov dogajanja tudi veliko slikovnega gradiva iz barvite črne celine.
V zavodu Marianum je na ogled fotografska razstava o prostovoljski izkušnji v Mozambiku, ki bi jo lahko povzeli z mislijo prostovoljca Pavla: »Na pot sem se odpravil z idejo, kaj vse bom lahko dal Afričanom. Vrnil sem se obogaten in z občutkom, da nesem domov veliko več, kot sem lahko ponesel s sabo.«
Povzeto po: Sobotainfo, besedilo in foto Janja Žalik
