Rokodelski center DUO Veržej je enota Zavoda Marianum Veržej, ki se že več kot deset let trudi na področju ohranjanja kulturne dediščine in rokodelstva severovzhodne Slovenije ter spodbuja in pospešuje poznavanje domačih obrti med mlajšo generacijo ne le na lokalni, temveč nacionalni ravni.
Pred letom dni je vodenje centra prevzela Iris Balažič, ki se nam predstavlja osebno in v vlogi vodje Rokodelskega centra.
Se nam lahko na kratko predstavite?
Prihajam z vinorodnega področja, točneje iz Jeruzalemskih goric, kjer so ene najboljših vinskih leg za bela vina na svetu. Te griče in trto nekako nosim v srcu že od malega. Po končani osnovni šoli me je pot vodila v Maribor na srednjo turistično šolo. Po končanem študiju turizma na Bledu sem se zaposlila v hotelirstvu, kjer sem pridobila potrebne izkušnje in tudi vodstvene veščine. Delo v turizmu je zelo pestro in razgibano, kar mi zelo ustreza, saj ne maram enoličnega dela. Nekako si ne predstavljam, da bi samo sedela za računalnikom v pisarni in gledala v ekran.
Pred letom dni ste prevzeli vajeti Rokodelskega centra DUO Veržej. Kaj ste že vedeli o njem in kako ga vidite sedaj?
Glede samega vodenja rokodelskega centra me ni skrbelo, ker imam izkušnje z vodenjem že od prej, potrebno pa se je bilo privaditi na samo naravo dela, saj rokodelski izdelki ne nastanejo kar čez noč, ampak je potreben določen čas, preden izdelki dobijo končno podobo in to je treba upoštevati.
Tu moram še posebej pohvaliti sodelavke in sodelavce, ki so mi zelo pomagali, da sem hitro spoznala ta proces in osvojila to znanje. Spoznala sem tudi rokodelce, s katerimi sodelujemo in stkali smo prijateljske vezi med sabo. Ko kdo kaj rabi, se hitro povežemo in pomagamo drug drugemu. To je še posebej pomembno v tem času, ko nam virus kroji življenje.
Kako gledate na don Boskov salezijanski način dela, ki daje pečat ustanovi v Veržeju, katerega del je tudi rokodelski center?
Preden sem sprejela to delovno mesto, nisem kaj dosti vedela o samih salezijancih in njihovem načinu razmišljanja in dela. Morem povedati, da sem prijetno presenečena. V turizmu je velikokrat dosti hitenja in avtomatizma, kjer se nekako vse gleda čez denar. Velikokrat ni tistega potrebnega časa za obiskovalce.
Pri nas si vzamemo čas za vsakega gosta posebej in jih skušamo spoznati, da jim potem lahko tudi svetujemo. Tako so res zadovoljni z izkušnjo in našimi izdelki. Menim, da se jih tudi zato veliko vrača k nam in so postali naše stalne stranke.
Sam način dela in odnosi v službi so popolnoma drugačen svet, kot sem ga bila vajena iz turizma. Izkušnja iz enega in drugega področja mi je doprinesla čisto nov pogled na življene in dojemanje vsega okrog nas.
Rokodelski center občuti posledice pandemije koronavirusa. Kljub vsemu je ponovno odprl svoja vrata. Kaj vse se dogaja v njem, kakšne so dejavnosti in načrti?
Pandemija korona virusa je sam rokodelski center močno prizadela. Primorani smo ga bili zapreti za vsega skupaj več kot deset mesecev. V tem času smo se trudili ohranjati pozitivno ozračje tako med zaposlenimi kot tudi med samimi rokodelci. Izkoristili smo čas za prenovo razstavno-prodajne galerije in nekoliko osvežili celoten center. V lončarski delavnici so nastajale nove kreacije naše lončarke Urše.
Ob ponovnem odprtju rokodelskega centra smo z veseljem sprejeli veliko šolskih skupin, kjer so otroške roke komaj čakale na ustvarjanje z glino in spoznavanje domačih obrti.
S štirimi okoliškimi osnovnimi šolami smo zaključili aktivnosti v sklopu projekta »Mala šola lončarstva«, ki je sofinanciran s strani Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja. Tukaj se je v praksi pokazalo, kako otroci hlepijo po ustvarjanju.
V sklopu projekta »Ethos Land«, ki se sofinancira iz sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj, smo pripravili dan odprtih vrat »Pod prleško brajdo« in javni tematski dogodek »Iz roke v roko«. V začetku septembra pa nas čakata še dve terapevtski koloniji.
Obiskovalcem smo v galeriji in na stopnišču rokodelskega centra na ogled postavili dve umetniški razstavi. Pripravljamo različne delavnice, ki jih lahko prilagodimo glede na starost udeležencev in tematiko ustvarjanja.
Za naprej si želimo čim več obiska, nasmejanih obrazov in dobre volje. Saj tam kjer je volja, je tudi moč in je vse mogoče.
