Nič drugega nisem bil kot vodnjak, pritrjen na zid uboge Pinardijeve hiše na obrobju Turina. Ročna črpalka je črpala vodo iz izvira, s katerim sem bil povezan. Bazenčeka se je držal strašen lev iz litega železa, ki mu je iz ust tekla voda. Prva leta mojega življenja so bila žalostna in temna. K meni so prihajale stranke iz »Vrtnarice, bližnje krčme na slabem glasu.
Nekega pomladanskega dne pa se je vse spremenilo. Naenkrat me je obkrožila množica otrok in mladih, ki so prepevali in se igrali. Tisto ubogo poslopje, na katerem sem visel, se je spremenilo v dom brez predaha: valdoški Oratorij. Mlad duhovnik, vsi so ga klicali don Bosko, je bil zanje oče, učitelj in prijatelj.
Dobra mama, Marjeta po imenu, je vso hišo napolnila z ljubeznijo. Po teh zgledih sem se vrgel tudi sam in sodeloval z vsemi močmi. Vsakič, ko je k meni prišel kakšen fant, sem mu dal najbolj čiste vode iz podzemnega izvira.
Po zgledu mame Marjete in don Boska sem preprosto vodo bogatil z materino nežnostjo, odstranjeval sajaste madeže z obrazov malih dimnikarjev in jim po napornem dnevu vračal čist nasmeh. Delil sem vodo dostojanstva tistim malim rokam, polnih žuljev, pridobljenih v tovarnah in delavnicah. Odžejal sem mnoga usta fantov, ki so pili vodo z okusom po »dobrih kristjanih in poštenih državljanih«. Očistil sem mnoga v igrah potolčena kolena. Nadalje sem se usposobil v mehčanju tistega nekaj trdega kruha, ki so ga imeli za zajtrk in malico. Pa ne le to: na koncu sem se s trudom naučil na pamet pesmico, ki so mi jo posvetili fantje iz Oratorija.
Iz zgodovine
Na dvorišču valdoškega oratorija se je nahajal vodnjak, ki je s pomočjo ročne črpalke dajal svežo in dobro vodo v izobilju vsem otrokom. Vodnjak stoji še danes, čeprav je bil sčasoma nekoliko predelan (prim. Spomini na Oratorij, tretje desetletje).
Če boste slučajno prišli naokrog, pozorno prisluhnite mojemu vodnemu curku, ki žubori pesmico prvega don Boskovega oratorija. Še vedno sem tu, več kot stoletje, še vedno naslonjen na isti zid. Še danes popotnikom nudim čudež vode. Pridite in me odkrijte.
José J. Gómez Palacios