Zaposleni in sodelavci Zavoda Marianum smo se tokrat podali na jugovzhodni del naše Evrope, upajoč, da nas bo čakalo prijetno sonce in nove dogodivščine. A ni bilo čisto tako ...
Novih dogodivščin je bilo veliko, le vse dni potovanja nas je spremljal dež. A to nas ni odvrnilo od dolge poti. Prvi dan smo prispeli v salezijansko ustanovo v glavnem mestu Črne Gore, v Podgorico, kjer so nas salezijanci sprejeli z odprtimi rokami. Še isti večer smo se sprehodili po ustanovi, kjer delujejo župnija, mladinski center in Center za vzgojo in izobraževanje, kjer potekajo jezikovni in računalniški tečaji. Tu delujejo trije salezijanci in imajo tudi zaposlene in sodelavce, da ustanova lahko deluje tako dobro.
Po zelo deževni noči (nekateri smo lahko poslušali močne nalive) smo se vseeno odpravili do črnogorskega Primorja. Ogledali smo si znameniti Stari Bar z bogatimi ostanki ruševin in izkopanin. Če nas je dež znova pregnal v kombi, pa nam ni preprečil, da se ne bi ustavili še na obali, kjer smo občudovali visoke valove, ki so pljuskali v ostre skale. Rosenje iz neba se je lahko skrilo pred mokroto valov, ki so oplazili nekatere pogumneže, saj so si drznili stopiti predaleč …
Popoldne smo si s salezijanskim ravnateljem v Podgorici, Viktorjem Gancem, ogledali novo pravoslavno cerkev, ki nam je zaradi svoje lepote vsem jemala sapo. Iz vsakega poslikanega kotička notranjosti veje bogata pravoslavna tradicija in globoka duhovnost, ki te kar posrka, da obstaneš in občuduješ Tistega, ki je vodil umetnike in slikarje, da so napravili nekaj tako lepega.
Naslednji dan smo se prepustili vodstvu salezijanca in župnika v Podgorici, Janeza Mirtka, ki nas je popeljal v Albanijo. Najprej smo se ustavili v Skadru in si ogledali salezijanski center ter se srečali s salezijancem Rudijem Borštnikom, ki se je na jesen svojega življenja odločil zapustiti »udobje«, odšel v Albanijo in pomagal postaviti na noge salezijansko karizmo. Dež nas je dohiteval kot za stavo in ko se je ulilo v Skadru, smo se odločili, da se zapeljemo še do albanskega glavnega mesta Tirana.
Tudi v Tirani smo se ustavili pri salezijancih in si ogledali ustanovo, kjer vodijo osnovno šolo, gimnazijo in poklicno šolo za električarje in vodoinštalaterje. Tudi tu nas je dohitel dež in preganjal čas, da ga je ostalo zelo malo za pohajkovanje po zanimivem mestu, jezikovne ovire pa so kvarile miren in tako zelo želen izlet po nakupih.
Pozno zvečer smo se vrnili v Podgorico in skupaj s salezijanci ter sestrami frančiškankami, ki tudi delujejo v tej ustanovi preživeli najbolj »nori« večer. Janez Mirtek je od nekod potegnil inštrument in si nadel tukajšnje pokrivalo ter nam zaigral in zapel nekaj domačih. Nato je vse povabil in nas naučil nekaj korakov tradicionalnih albanskih plesov, vse ob primerni glasbi. Smeha in veselja ni manjkalo.
Po albanskih plesih sta sledili slovenski polka in valček, nato pa se je pogovor nadaljeval še pozno v noč ter se sklenil s polnočnim ogledom »visečih« jaslic v cerkvi Srca Jezusovega, do kamor smo se lahko sprehodili kar v copatih, saj cerkev stoji v sklopu salezijanske ustanove. Za bogate dneve, polne dežja in domačnosti, se moramo zahvaliti tako dobremu Gospodu kot gostoljubnosti podgoriške salezijanske skupnosti.
