Družina Valič iz Nove Gorice je kot ena prvih družin konec julija in v začetku avgusta počitnikovala v še nedokončani zemljanki Centra DUO v Veržeju. Z veseljem so zapisali nekaj svojih vtisov in se spomnili dogodivščin v vročih poletnih dnevih.
Glede na to, da ste se odločili za te vrste dopust, verjetno niste »zapečkarska« družina.
Ne, nismo ravno zapečkarji, čeprav poznamo tudi veliko bolj popotniške družine. Oba z ženo sva skavta. To se odraža tudi v načinu našega življenja. Smo petčlanska družina, starejša hčerka ima devet let, mlajša 4, najmlajši pa je sin, ki ima 1 leto in praviloma počitnikujemo v šotoru. Lepo vreme radi izkoristimo za kakšen izlet v naravo, tudi po mestu se, kolikor je le mogoče, vozimo s kolesi. Žena poučuje umetnost v srednji šoli, sam pa projektiram arhitekturo.
Kdaj ali kje ste prvič slišali za Prlekijo in Veržej?
Za Prlekijo sva sicer vedela, da obstaja. A ker smo s povsem drugega konca Slovenje, so nam bili pojmi Prlekija, Goričko, Prekmurje bolj imena kot pa nekaj konkretnega. Ko sva bila še brez otrok, sva šla opazovat sončni mrk na Madžarsko in prenočevala pod milim nebom nekje v bližini Mure. Drugače pa so nama bili ti kraji neznanka. O Veržeju in salezijancih, ki tu delujejo, sva slišala na Radiu Ognjišče, ki ga redno poslušamo. Da bi šla tja na počitnice, pa nisva resno pomislila, saj si kar nisva znala predstavljati počitnic brez vonja po morju, borih, brez šumenja valov in iskanja školjk v pesku …
Ob besedi »zemljanka« so se prebudile misli …
Letos sva bila zaradi starosti našega najmlajšega družinskega člana precej v dvomih, ali bodo počitnice v šotoru res počitnice. V poletnih mesecih še ni hodil, plazenje po iglicah, skalah in podobnih terenih pa je vse prej kot prijetno. Pričakovala sva, da bo kampiranje s takim malčkom vse prej kot dopust. Pomislila sva na Veržej. Pobrskala sva po spletu in zagledala fotografije zemljank, ki so prav takrat nastajale. Bila sva tako navdušena nad tako obliko bivališča, da sva se takoj pozanimala o možnostih, da bi tam preživeli svoj dopust. Gospod Marko nama je povedal, da zemljanke niso še popolnoma dokončane, a midva sva bila prepričana, da tudi če gremo v še nedokončane, ne bomo ničesar pogrešali. Krasno se nama je zdelo to, da bomo lahko v stiku z naravo, skoraj, kot bi bili v šotoru, ne bo pa nam potrebno s sabo voziti vse prtljage, ki jo sicer potrebujemo za kampiranje. Pa še v neposredni bližini kampa je penzion Mavrica z restavracijo, kar pomeni veliko več časa za skupne aktivnosti in manj za gospodinjska opravila, ki jih je že doma vedno dovolj.
V času bivanja v zemljanki ste verjetno »reorganizirali« življenje družine in posameznih članov. Kako so potekali dnevi oz. noči v zemljanki?
Namestitev je bila zelo udobna. Prostora je bilo v zemljanki za nas pet in vso prtljago dovolj, mogoče bi prav prišla še kakšna kljukica za kaj obesit in kakšna dodatna polička, ampak to so malenkosti za katere vem, da jih bodo skrbne roke uredile. V zemljanki smo bili pravzaprav samo ponoči, dneve smo izkoristili za kopanje v bližnjih Banovcih in Biotermah ter izlete v okolico. S sabo smo imeli tudi kolesa, a ker je bila v tednu, ko smo bili v Veržeju najhujša vročina, je bilo naše kolesarjenje, žal, omejeno na le nekaj kratkih izletov. Šli smo do Mure, v Križevce in se še malo zapeljali po Veržeju. Upamo, da bomo te možnosti v prihodnosti še kdaj v veliko večji meri izkoristili. Dvakrat smo šli na izlet po Goričkem, si ogledali rotundo in grad z okolico, ki nas je precej pritegnil. Hčerka, ki se uči igrati klavir, je v eni o d soban odkrila zelo star in skoraj zapuščen klavir. Najprej se ga ni hotela dotakniti, ko pa je prste položila na tipke, se kar ni mogla ločiti od njega. Na koncu je prišla na dan s predlogom, da bi ta klavir odkupila. Zapeljali smo se še na Kuglo, najvišji vrh Goričkega, kjer smo na najvišji etaži razglednega stolpa pojedli naše popotno kosilo. Po poti smo si prepevali: »… čez gore, ravan, seže mi pogled z Goričkega v Piran ...«
Ste zemljanko »začutili«? Naravna gradiva, prvinskost in hkrati preprosto udobje?
Ravno to je bilo tisto, kar nas je najbolj pritegnilo, da smo se odločil priti v Veržej. Prvinskost oblike, izbira preprostih materialov daje zemljankam naravnost čudežen pridih, ki te ne more pustiti hladnega. Zemljanka je, razen temeljev, v celoti narejena iz naravnih materialov: površinsko neobdelanega lesa in slame. Šotorasta streha sega skoraj do tal, z dvigovanjem slemena od okna proti vratom pa deluje celoten volumen kot bi se vzpenjal proti nebu. Ima samo en prostor trapezne oblike z enim trikotnim oknom in vrati. Kljub hudi vročini, je bila temperatura v zemljanki znosna. Prostora je dovolj tudi za petčlansko družino, saj največje ležišče trapezne oblike brez težav sprejme par z mlajšim otrokom. To, da ima zemljanka električno napeljavo, pa je za tiste, ki smo vajeni šotoriti, že nadstandard.
Kako ste se kot družina počutili v zemljanki? Zemljanka povezuje ali odkriva razlike, drugačnost posameznih članov?
Mislim, da je na nas delovala precej pomirjujoče. Spali smo dobro. Tiste z bolj občutljivimi nosovi je včasih zmotil vonj hlevu, ki se je prikradel od kakšne kmetije, pa ni bilo prehudo. Sin je rad plezal po stopnicah iz zemljanke. Ko se je zunaj plazil po travi, ga je privlačila slama na strehi in če bi imel dovolj časa ter ga od dela ne bi odvračali, bi zemljanka lahko počasi ostala brez slame na strehi …
Ste s kakšnim gostom izmenjali izkušnje o bivanju v zemljanki?
Hkrati z nami, so bili v Mavrici udeleženci duhovnega tedna za družine, ki sta ga vodila gospa Vilma in gospod Dani Sitar. Ko smo jim med klepetom povedali, da bivamo v zemljankah, so z zanimanjem poslušali naše pripovedovanje. Bivanje z njimi nam je bilo prijetno. Čeprav nas je bilo v jedilnici veliko, nas to ni motilo, včasih smo se tudi priključili kakšnemu njihovemu družabnemu dogodku na dvorišču. V kampu se ljudje izmenjujejo in tako srečaš marsikoga. Pogovorili smo se z gospodom iz Nemčije, ki je bil namenjen na srečanje izseljencev v Bogojino. Hkrati z nami so bili v kampu tudi fantje, ki so se udeležili nogometnega kampa. Bivanje s sosedi je bilo prijetno. Prostora je v kampu dovolj, da si z drugimi gosti nismo bili v napoto, tudi sanitarije so dovolj velike in lepo urejene, da s tem nismo imeli težav.
Pohvaliti želiva tudi kuhinjo. Z njo smo bili zelo zadovoljni. Samopostrežni obroki so nam zelo ustrezali, saj si je vsak lahko izbral, kar in kolikor mu je teknilo. Najbolj nam je ostala v spominu večerja prvega dne, ki so nam jo postregli zunaj, pod lopo in so jo pripravili na žaru in v krušni peči. Pečene buče so bile res nekaj posebnega, da o picah, pečenem krompirju, mesu in vsem ostalem ne izgubljava besed.
Verjetno se je med bivanjem v zemljanki pripetilo kaj zabavnega, nepričakovanega, groznega …
V spominu nam ostaja doživetje nevihte. Proti večeru so nebo zagrnili črni oblaki, začelo je pihati in na prostem je bilo kar malo grozeče. V zemljanki pa je bila skoraj tišina. Okrog slamnate strehe veter nič ne žvižga. Še grmenje je delovalo bolj pritajeno. Vseh pet se nas je zbralo na največjem ležišču, ki je ob oknu in gledali smo, kako je dež pral travo, naša kolesa in cerkev v ozadju. Ugibali smo, kje na nebu se bo prikazal naslednji blisk.
V Veržeju imate privilegij, ki nikakor ni več samoumeven - temno nočno nebo. Zato smo nekaj večerov opazovali zvezde in hčerki sta prvič videli utrinke. Ugašanje javne razsvetljave v poznih večernih urah se nam zdi zelo primerna odločitev, upamo, da bo tako ostalo. Noč naj bo noč, dan pa dan. Civilizacijskih pridobitev je že v mestih preveč, zakaj bi z njimi pretiravali še na podeželju?
Všeč nam je, da se avto lahko pusti na parkirišču pred kampom, tako da med šotori in zemljankami ni pločevine, ampak trava in prodnate stezice.
V kampu za enkrat ni sence, posajena pa so mlada drevesa. Ker so se nam v hudi suši drevesca smilila, smo si roke pogosto umili kar nad vedrom pred kopalnico in z vodo zalili mlade orehe. Ko bodo zrasli, bodo lahko ustvarili mogočno senco in bivanje v poletni vročini bo še prijetnejše.
Za lesom in slamo vseeno stojijo ljudje. Kaj bi položili na srce osebju Zavoda Marianum, ki upravlja zemljanke?
Naj ostanejo tako odprti, prijazni, skrbni in topli, kot jih je doživela naša družina. Marko, Ivan, gospe v kuhinji in vsi ostali, hvala za gostoljubje in predanost, s katero se posvečate svojemu delu.
Foto: osebni arhiv družine Valič
