Glavni cilj potovanja je bilo vsem poznano Međugorje. Da smo uskladili turistični in romarski del, smo se že na poti ustavili v »hrvaškem Lurdu« Vepric blizu Makarske. Ozka dolinica ob jadranski magistrali z votlino je res podobna Lurdu.
Po molitvi Marijinih litanij in zapeti pesmi smo se preko prepadnih planin obrnili v notranjost in pod večer prispeli v Međugorje. Zaradi mejnih kontrol in še bolj »sitnega« carinika smo sicer zamudili večerno sveto mašo, a po večerji smo odšli h cerkvi, kjer je potekalo češčenje Najsvetejšega. Dež je močil naše obleke in nas tako simbolično opral, da smo kar padli k počitku, utrujeni od dolge vožnje.
Naslednji dan smo začeli s sveto mašo, nato pa se podali po skalnem pobočju na Križevac. V molitvi, klepetom in medsebojnem druženju smo po zlizanem skalnem pobočju prispeli na vrh in se tako vsaj malo »približali« Bogu.
Čeprav je bila nedelja, dan »počitka«, smo se takoj po kosilu odpravili v skupnost Cenacolo, kjer sta fanta s svojim pričevanjem odprla več vprašanj o nas in naših bližnjih kot pa tešila radovednost o svojem zavoženem in spet najdenem življenju. Preprosto, neposredno in na temelju vere sta spregovorila o sebi in delovanju te komune, ki jih je že kakih 60 po vsem svetu.
Nato smo se odpravili še na Crnico, kraj Marijinega prikazovanja. Če je bila dopoldanska pot na Križevac dokaj »mirna«, so se tukaj skupine romarjev kar trle. Pravzaprav je bila prava reka ljudi, ki se je prepletala gor in dol po ostrem in nasekanem kamenju. A kljub množici je bilo čutiti kraj milosti in spokojnosti za vse, ki smo prišli z dobrim namenom in zahvalo ali prošnjo v srcu.
Naslednje jutro smo se pri sveti maši le še zahvalili za vse milosti, se poslovili od gostiteljev, ki sicer v Međugorju zaradi obilice romarjev rastejo kot gobe po dežju in se polni veselja vrnili proti domu.
