V t. i. »mrtvi« sezoni smo se zaposleni in sodelavci Zavoda Marianum odpravili na romarsko-turistično-strokovno potovanje v večno mesto. Dolga pot je bila poplačana z občudovanji znanih in manj znanih rimskih predelov, za pokušino pa so zavili tudi v njegovo okolico.
Že na poti do cilja smo se ustavili v Orvietu, po nekaj zapletih z vstopom na ekstrateritorialno ozemlje Vatikana, kamor spadajo tudi Katakombe sv. Kalista, pa dosegli svoj cilj: salezijansko ustanovo svetega Tarzicija, ki domuje v varnem zavetju miru in spokojnosti kot otoček sredi vedno živahnega Rima. Zaloge iz domačih skrinj so se znašle na mizi, manjkala ni niti zahvala Bogu pri molitvi večernic, kjer smo se nato redno srečevali vsako jutro in večer. Sledil je dolg družabni večer, pravzaprav kar družabna noč!
V naslednjem dnevu smo si uspeli ogledati precej znamenitosti: katakombe sv. Kalista, baziliko sv. Janeza v Lateranu, za pokušino tudi ostanke antičnega Rima s kolosejem. Sledil je Vatikan z baziliko sv. Petra in sprehod do Trevijskega vodnjaka in znamenitih Španskih stopnic. Ker je tudi v Rimu »mrtva« sezona, ni bilo težav ne z gnečo ne z vrstami, pa tudi vreme se je kar dobro držalo.
Ogled kapucinskega muzeja nam kljub vsemu hudemu ni vzel apetita. Po okušanju sodobne italijanske kuhinje (in še malice doma) je sledil nočni ogled Rima. Če smo se nahajali v Italiji in se sprehodili tudi po Vatikanu, ki je zanimiva svojevrstna državica, smo na Aventinu skozi ključavnico pokukali še na ozemlje Malteškega viteškega reda, ki je mednarodno pravno samostojen subjekt, in skušali ugotoviti, kaj so imeli za večerjo. A pogled je postregel z nečim precej bolj zanimivim …
Po novi družabni noči je sledil tretji dan, ki smo ga izkoristili za temeljit ogled bazilike sv. Pavla zunaj obzidja, nato pa se vrnili v center, kjer je bil čas za ogled najbolj zanimivih stvari: izložb in trgovin vseh vrst. Popoldne se nam je pridružil nov vodič, g. Miran Sajovic in nas popeljal na ogled v Center Aletti, kjer pod vodstvom p. Marka Rupnika ustvarjajo trenutno najbolj prepoznavne mozaike na svetu. Ustavili smo se še v baziliki Marije Snežne, nato pa se z vlakom odpravili v bližnje mestece Frascati, ki leži na rimskih hribih južno od mesta. Kljub okusnim jedem in pijači tega območja smo si po vrnitvi spet privoščili družabni večer.
Pot domov nas je vodila po nederjih apeninskega pogorja z najvišjim vrhom Gran Sasso, ki se dviga nad od potresa prizadetim mestom Aquila. Ob vožnji po jadranski obali smo ob pogledu na morje cedili sline po skoku v vodo in sladoledu. Da bi bila mera polna, smo se ustavili v še eni državi, San Marinu, in se sprehodili po njegovih uličicah, ki v tem času izgleda kot mesto strahov. Izpraznjeno je bilo zaradi »mrtve« sezone in grozečih se nalivov, ki pa se so nas usmilili.
Nekajdnevno druženje nam ni dalo le novih znanj o tem znamenitem mestu in deželi, iz katerega smo se lahko kaj naučili, temveč nas je kot kolektiv tudi duhovno in strokovno povezalo, da se bomo še naprej trudili za vse, ki se srečujejo v našem zavodu.
