Povodenj in rešilni splav
Te sanje je don Bosko pripovedoval fantom v Oratoriju zvečer 1. januarja 1866. Naslovil jih je Prihodnost salezijanske družbe in njeno odrešilno poslanstvo med mladimi. Fantom je s pomočjo zamaknjene in razgibane domišljije pod vidikom duhovnosti predstavil širok spekter življenjskih dogodkov, kjer še posebej izpostavi tiste dramatične trenutke, ko Marija Pomočnica nezmotljivo vodi svoje častilce, in pa tragične nesreče, v katere usodno zabredejo vsi tisti, ki Marijo oziroma vse, kar zajema njeno življenje in delovanje, brezumno zavračajo.
Sanje priporočajo in razodevajo, sposobne so uglasiti dušo in jo opomniti na njene resnične dolžnosti. Don Bosko v sanjah opiše potovanje s fanti med nenadnim in hudim neurjem, ko jih je zajela razburkana in strašna povodenj.
Don Bosko je sanjal, da se je nahajal med mladimi iz Oratorija, ki so se veselo igrali na neizmerni preriji. Nenadoma so bili od vsepovsod obdani od velike povodnji, ki je naraščala in se jim grozeče približevala. Osupli od groze so se zatekli v velik osamljen mlin, obdan z velikim trdnjavskim obzidjem. Z oken so opazovali nevarnost, ki je vse bolj pretila. Namesto prerije, obdelanih polj, sadovnjakov, gozdov in pristav so videli le še neizmerno vodno površino.
Pred vodo so se umikali v vedno višja nadstropja. Potem ko so že izgubili sleherno upanje na rešitev, jih je don Bosko opogumil in jih povabil, da so se povsem izročili v Božje roke in pod okrilje Matere Marije.
Ko je voda že dospela do zadnjega nadstropja, je vse zajela groza; niso videli drugega izhoda, kot da so se zatekli na velik splav, podoben čolnu, ki je plaval prav blizu njih. Vsak se je hotel rešiti prvi, toda oviral jih je zid, ki se je nekoliko dvigal nad gladino vode. Pomagali so si lahko samo z dolgim in tankim deblom, ki je slonelo na velikem zibajočem se splavu. Deblo se je zaradi valov skupaj s splavom pozibavalo. Prvi se je opogumil don Bosko in dospel do splava. Da bi fantom pomagal, je duhovnikom in klerikom naročil, naj pomagajo fantom pri prestopu od mlina do vstopa na splav tako, da jim podajo roke. Medtem so mnogi nepotrpežljivi fantje našli dokaj velik in širši od drevesnega debla kos deske in si tako naredili drugi most, ne da bi počakali na pomoč duhovnikov in klerikov ter se kljub don Boskovim opozorilom zagnali do splava, vendar so izgubili ravnotežje in padli v kalne in smrdeče vode, ki so jih pogoltnile. Nihče jih ni več videl. Tudi krhek most se je pogreznil pod težo tistih, ki so stali na njem. Kar četrtina nesrečnih fantov je zaradi svojeglavosti tragično končala.
Vsi, ki so se rešili na splav, so na njem v košarah našli obilje kruha.
»Potem ko so vsi bili na splavu,« nadaljuje don Bosko, »sem prevzel poveljevanje in fantom povedal: 'Marija je Morska zvezda. Ona ne zapusti nikogar, ki vanjo zaupa. Vsi se zatecimo pod njen plašč. Ona nam bo pomagala ubežati pred nevarnostmi in nas bo vodila do mirnega pristana.'
Splav je zaradi valov, ki jih je gnal veter, plul s tako hitrostjo, da smo se vsi v čolnu objeli, ker smo se bali, da bi padli v vodo. Potem ko je splav v kratkem času preplul dolgo pot, se je naenkrat ustavil in se z nenavadno hitrostjo začel vrteti okrog lastne osi, tako da se je zdelo, da se bo potopil. Toda silno močan piš ga je porinil stran od vrtinca. Nadaljeval je mirnejšo plovbo, čeprav je naletel še na kakšen majhen vrtinec, a prav tako na odrešujoč piš. Končno je prispel do kopnega. Sredi vodovja se je namreč dvigoval hrib. Mnogi fantje so bili nad tem očarani. Menili so, da je Gospod postavil človeka na zemljo in ne na vodovje. Ne da bi prosili za dovoljenje, so vriskajoče zapustili čoln. Njihovo veselje je bilo kratkotrajno, kajti nenadoma se je razbesnela nevihta, vode so narasle, otok je izginil, oni pa so izginili v valovih.
Vzkliknil sem: 'Resnično, kdor je svojeglav, bo nastradal!' Medtem je bil splav, ki ga je začelo premetavati, ponovno v nevarnosti, da jim potone. Moji fantje so prebledeli in vztrepetali. 'Bodite pogumni,' sem jim kričal, 'Marija nas ne bo zapustila.' Prijeli smo se za roke in na kolenih molili kot iz enega srca in ene duše. Toda nekateri med nami so bili nespametni in se niso zmenili za nevarnost, zato so vstali. Ozirali so se naokrog, se krohotali in norčevali iz ostalih tovarišev, ki so molili. Nenadoma pa se je splav ustavil, se zazibal in močan veter je pometal v valovje te nesrečnike. Bilo jih je trideset in zaradi globoke in kalne vode jih ni bilo mogoče več videti. Pričeli smo peti Pozdravljena Kraljica in kot še nikoli smo iz vsega srca prosili Morsko zvezdo, naj nas varuje.
Nepričakovano se je vse umirilo. Splav je nadaljeval plovbo, ne da bi vedeli, kam nas bo pripeljal. Na krovu so organizirali reševanje. Vse so storili, da fantje ne bi padali v vodo in da bi rešili utapljajoče. Kljub vsemu pa so se nekateri neprevidno nagibali čez nizek rob splava in padli v vodo. Zopet drugi, nesramni in kruti, so priklicali katerega od tovarišev do roba splava in ga sunkovito vrgli čez rob. Zaradi tega so si nekateri duhovniki pripravili krepke palice iz trstičja, močne vrvi in trnke vseh vrst. Ko je kakšen od fantov padel v vodo, so palico povesili, ponesrečenec je pograbil za vrv ali pa ga je trnek zagrabil za pas ali obleko in tako se je rešil. Jaz sem stal ob visokem drogu, ki je bil sredi splava in okrog mene je bilo mnogo fantov, duhovnikov in klerikov, ki so izvrševali moje ukaze. Vse dokler so mladi ubogali in poslušali moje besede, je bilo v redu. Bili so mirni, zadovoljni in počutili so se varno. Nekateri so se zbali dolge plovbe in se jim je zdel splav neprimeren. Tarnali so zaradi nevarnosti in neudobnega prevoza, se prepirali o kraju, kjer bi naj pristali. Hoteli so si namreč najti novo zatočišče in mi odpovedati pokorščino. Z nobenimi razlogi jih nisem mogel prepričati. Nenadoma so se pojavili še drugi splavi. Vendar se je zdelo, da niso pluli v isto smer kot mi. Neumneži so trmasto vztrajali pri svojem. V vodo so zmetali nekaj desk, ki so bile na splavu, se povzpeli nanje, da bi se vkrcali na te druge splave. To je bil zame nepopisen in žalosten prizor. Gledal sem te nesrečnike, ki so šli pogubi naproti.
Pihal je veter, valovi so se razburkali in nekateri so izginili v vrtincih, drugi so se rešili na splave, ki pa jih niso rešili pred utopitvijo. Znočilo se je in bila je trda tema. Iz daljave so se slišali presunljivi glasovi teh, ki so nastradali. Vsi ti so doživeli brodolom.
Število mojih dragih sinov se je zelo zmanjšalo. Kljub temu pa sem še naprej zaupal v Marijo. Po zelo temni noči je splav zašel v ožino, med dve blatni obali, pokriti z grmovjem, drobnim kamenjem in s črepinjami. Povsod okrog splava so bili pajki, krastače, kače, krokodili, strupenjače in tisoč drugih ostudnih živali. Na vejah vrb žalujk, ki so se nagibale nad našim splavom, je viselo mnogo opic, ki so si prizadevale doseči in s kavlji zajeti fante; toda ti so se prestrašeno sklonili, da bi se izognili njihovim pastem.
Bilo je tamkaj na produ, ko smo začudeni in z grozo zopet zagledali uboge, izgubljene tovariše. Po brodolomu so jih valovi naplavili na morsko obrežje, proti čerem. Nekateri so bili pogreznjeni v močvirje. Od njih ni bilo mogoče videti nič drugega kot lase in polovico ene roke. Tu je iz blata štrlel hrbet, tam kakšna glava; zopet drugod je na površini plavalo kakšno truplo, ki se je nenadoma pojavilo. Toda našim očem se je ponujal še povsem drugačen prizor. Nekoliko stran od nas se je dvigovala strašansko velika žgalna peč, v kateri je plapolal velik in žareč ogenj. Nad ognjem je bilo nekaj kot velik pokrov, na katerem je pisalo z velikimi črkami: 'Šesta in sedma /Božja zapoved/ vodita sem' (to pomeni: nečistost in tatvina).
Tam blizu se je tik ob tleh nahajal širok pomol, po katerem je hodila druga velika skupina naših mladih, ki so padli v valove ali pa se oddaljili od smeri našega potovanja. Stopil sem na kopno, ne da bi se zmenil za nevarnost in sem se jim približal. Videl sem, da so imeli v očeh, ušesih, laseh, celo v srcu polno žuželk in gnusnih črvov, ki so jih glodali in jim povzročali neznosne bolečine. S prstom sem pokazal na izvir, iz katerega je teklo obilje sveže mineralne vode. Kdor koli od teh mladih se je umil v njej, je nenadoma ozdravel in se lahko vrnil na splav. Večina teh nesrečnikov je sledila mojemu vabilu, toda nekateri so ga zavrnili. S tistimi, ki so ozdraveli in so mi sledili, sem se vrnil na splav, ki je iz ožine, v katero je zašel, ponovno zaplul v brezmejni ocean. Medtem ko smo objokovali tovariše, ki smo jih pustili tam, smo v zahvalo močni nebeški Materi, da nas je vse do sedaj varovala, pričeli peti Hvalite Marijo, o zvesti jeziki (pesem, ki jo je zložil don Bosko). V trenutku, kakor na Marijino zapoved, je veter nehal besneti in splav je nadaljeval mirno, a hitro plovbo na umirjenih valovih. In glej, na nebu se je pojavila mavrica, lepša kot severni sij. Videli smo, da je na njej z velikimi sijočimi črkami pisalo MEDOUM. Nismo vedeli, kaj to pomeni. Meni se je zdelo, da bi naj vsaka od teh črk bila začetnica naslednjih besed: 'Mater et Domina omnis universi Maria – Mati in Gospa vsega stvarstva, Marija.' Po dolgem potovanju se je daleč na horizontu pokazalo kopno. Ob pogledu nanj nas je zajelo nepopisno veselje. Zemlja, izredno ljubka zaradi gozdičkov, v katerih raste vsakovrstno drevje, nam je ponujala očarljiv razgled. Osvetljevalo jo je namreč vzhajajoče sonce, ki je izžarevalo neizrekljivo pomirjajočo luč, podobno luči čudovitega poletnega večera. Končno je splav zaplul proti obali in se varno zasidral na pesku prav ob vznožju prekrasnega vinograda. Mladi so me gledali, kot da bi me hoteli vprašati: 'Izstopimo?' Na moj 'da' so veselo zavpili in vsi vstopili v ta vinograd. Z vinske trte so si trgali grozdje, podobno tistemu iz obljubljene dežele. Na drevju je raslo raznovrstno sadje. Sredi tega silno prostranega vinograda se je dvigoval mogočen grad, obdan z razkošnim vrtom in močnimi zidovi. Dovolili so nam prost vstop. V veliki dvorani, ki je bila vsa opremljena z zlatom, je bila za nas pripravljena velikanska pogrnjena miza z vsemi vrstami najbolj izbranih jedi. Vsak si je lahko postregel po mili volji. Potem ko smo se okrepčali, je v dvorano vstopil plemenit mladenič, nepopisne lepote, ki nas je ljubeznivo in po domače vsakega po imenu pozdravil. Ko je opazil, da smo se čudili temu, kar smo videli, nam je rekel: 'To še ni nič. Pridite in boste videli.'
Sledili smo mu. Omogočil nam je, da smo s kamnitih ograj lož lahko opazovali vrtove. Rekel nam je, da so nam na razpolago za oddih. Vodil nas je od dvorane do dvorane. Zaradi arhitekture, stebrišča in okrasja vseh vrst, je bila ena lepša od druge. Končno nas je peljal v neko prekrasno cerkev. Tlak in zidovi so bili deloma iz marmorja, deloma pa iz srebra, zlata in dragih kamnov. 'Toda ta lepota', sem vzkliknil, 'to je nebeška lepota'. Hotel bi ostati za vselej tukaj. Sredi te cerkve se je na bogatem podstavku dvigal veličasten kip Marije Pomočnice. Okrog njega se je zgrnila množica mladih, da bi se Devici zahvalili za mnoge milosti, ki nam ji je podarila.
Medtem ko so mladi občudovali njeno nebeško lepoto, se je zdelo, da je kip nenadoma oživel in se smehljal. Tedaj se je med množico zaslišal krik: 'Marija premika oči!' Res je Marija z neizrekljivo dobroto svoje materinske oči obrnila k mladim, ki so stali okrog nje. Malo za tem je zadonel drug glas: 'Marija premika roke!' Devica je počasi razširila roke in s kretnjo zaščite privzdignila svoj plašč. 'Marija premika ustnice!' so kričali drugi v zboru.
Nastala je globoka tišina, medtem so vsi pogledali v Marijin obraz. Z milim glasom je rekla: 'Če boste vi moji vdani sinovi, bom jaz vaša ljubeča mati.'
Po teh besedah smo padli na kolena in pričeli peti pesem Hvalite Marijo o zvesti jeziki.
Ubranost glasov je bila tako silna in prijetna, da sem bil zaradi tega osupel in sem se zbudil. Tako se je videnje končalo« (MB VIII 275–285).
***
Te sanje je don Bosko tudi sam pojasnil, posameznikom pa, ki so prosili, zaupal, kakšno vlogo so imeli v njih.
Neizmerna ravnina pomeni ves svet. Poplava, nevarnosti sveta. Mlin pomeni Cerkev. Drevesno deblo za most, pomeni križ. Velik splav Marijino hišo, Oratorij. Košare kruha sv. evharistijo. Siloviti vrtinci skušnjave. Hrib, ki mnoge privabi, posvetne želje.
Duhovniki, ki se velikodušno darujejo za reševanje s trnki in vrvmi, spoved. Ostudne živali in opice, pomenijo mikavnost pregrehe. Mineralni izvir sveže vode spoved in obhajilo. Žareča mavrica Marijo. Grad, vinograd in pojedina pomenijo Domovino. Na koncu sama Marija Pomočnica ovenča nepopisno veselje vseh z zagotovilom: »Če boste vi moji vdani sinovi, bom jaz vaša ljubeča mati.«
Današnji svet ali protikrščanska miselnost, je še bolj preplavljen s svojimi vrtinci, ki so še bolj siloviti in so vse bolj premešani s krščanskimi prepričanji in navadami. Zaradi tega je don Bosko vedno aktualen. Sedaj, ko je že dosegel Domovino, je še močnejši in bolj delaven kot prej pri svojem delu reševanja mladine, zenice njegovih oči.
Vir: Sanjska videnja sv. Janeza Boska