Draga sestra Angelca, ki nas že spremljaš iz večnosti, dragi bratje in sestre med žalujočimi svojci, znanci, prijatelji, stanovski kolegi.
Ali je možno v raztreščeno vazo znova postaviti rože? Ali je možno odtrgati isto sveže dišečo rožo, ki je bila že odtrgana pred časom? Ali je možno roditi človeka, ki se je že rodil? Ali je možno znova pripraviti iz zavrženih in pokvarjenih sestavin nekaj okusnega in užitnega? Ali je možno v ta svet znova postaviti in oživeti ljubljeno osebo, za katero imamo vse človeške potrditve, da so vse življenjske funkcije prenehale?
Kakor namreč v Adamu vsi umirajo … Da, v Adamu, torej v človeškosti in torej v tem zemeljskem življenju umiramo in da določenih dejstev ne moremo zaobiti, nam je lahko kaj hitro jasno, čeprav nas žalosti, skrbi, prizadene in čeprav stvari in skrivnosti obenem ne zmoremo priti do dna.
Rajne Angelce naše zemeljske oči, ki smo jih dobili po materi in očetu, več ne bodo videle in naša ušesa je ne bodo slišala in naše roke ji ne bodo segle v roko ali v objem. Vendar pa je vsak človek preveč dragocen, preveč željen in hoten, preveč izviren in preveč ljubljen, da bi se tu končalo in bi izgubilo svoj smisel. Angelca ima prvenec, ima Jezusa Kristusa, ki je tudi zanjo umrl in vstal od mrtvih, da bi ne samo ona, marveč vsi mi imeli večno življenje. Ker je namreč po človeku smrt, je po človeku tudi vstajenje od mrtvih, nam zagotavlja apostol Pavel. V Kristusu bodo vsi oživljeni … ne v človeku, ne v človeškosti, ne v tistem, kar svet ljubi in ceni, pa vseeno ne more dati … Naša rajna sestra Angelca je verjela v to neizpodbitno dejstvo v krščanski veri.
V eni od številk našega hišnega biltena DOM je zapisala: »Želim, da z dobro voljo pri nas napolnite sebe, potovalke, žepe … jo nesete domov in jo delite naprej …« Tega ni možno izraziti, če v tebi ni na eni strani ognja dobrote in na drugi strani žeje ljubezni, ki jo lahko napolni samo neusahljivi izvir: On, od katerega izhajamo in po katerem živimo za večnost.
Kakor v priliki o devicah ob polnoči nastane vpitje, je tudi v naših srcih nastalo v sredinem poznem popoldnevu vpitje žalosti, nerazumevanja, razočaranja, nezaupanja, nevere, nesmisla, ko smo se še bolj zavedeli težke bolezni in posledično zemeljske smrti drage Angelce, od katere se danes začasno poslavljamo.
Z evangeljskimi besedami bi lahko rekli, da je bila preudarna devica, ki je na svojo pot poleg svetilke jemala tudi olje. Ne samo olje, s katerim je pripravljala dobrote kuhinje, temveč olje dobrote, srčnosti in pozitivne naravnanosti, kar smo lahko vsi okoli nje občudovali. Svetilka, ki jo je nosila ob sebi, je svetila najprej možu Branku, nato trem hčeram Nataši, Nini, Nastji, sinu Frančišku ter vnukom in domačim. Svetila je tudi vsem, ki smo jo poznali ali samo enkrat prestopili prag domače hiše … Svetila je v kolektivu in med gosti Zavoda Marianum v Veržeju in še prej v kolektivu Hotela Radin, kjer si je služila svoj kruh.
Svetila je v pripravi, pričakovanju in veselju, da bo zaslužen čas pokoja lahko še bolj dragocen zanjo, za vse domače, sorodnike, prijatelje in znance …
Verjetno je še kakšna vaza, ki bi lahko sprejela njene rože, izdelane ali utrgane z lastnimi rokami. Ena od teh se je na sredino popoldne v trenutku smrti razbila na mnoge koščke. To razbitje ni konec sveta in koščki vaze niso smeti za uničenje, marveč so lahko nova dragocenost v kakšnem mozaiku, skrivališče za živali, drenažni sloj …
S smrtjo se življenje naše rajne sestre Angelce ni končalo, saj živi v Gospodu. Bila je budna in preudarna, zato je prejela poslednje zakramente pravočasno, za kar se zahvaljujem svojcem, da ste ji to omogočili. Bila je budna in preudarna, zato je svoje življenje uravnavala po veri in po življenju v cerkvenem občestvu. Lahko zaupamo, da ni prišla pred zaprta vrata in da ji je Gospod namenil besede: »Poznam te. Vstopi v veselje svojega Gospoda.« Bog ji svojega daru – večnega življenja – ni in ne bo odvzel in ne odrekel, za kar ga je prosila in se trudila skozi vseh svojih zemeljskih 60 let.
… tako bodo v Kristusu vsi oživljeni.
Na mesto razbite vaze bodo domači morda postavili kakšno drugo vazo ali lončnico, morda celo tvojo sliko s praznovanja zadnjega rojstnega dneva. Na mestu tvoje dobrote in svetlobe pa smo na vrsti mi, da te posnemamo, da se te spominjamo, da smo budni in da verujemo, da je snidenje med teboj in vsakim izmed nas lahko že jutri.
