Kdor meni, da je za izdelavo mozaika najpomembnej{e imeti brezmejno potrpljenje, drži v roki zgolj kocko mozaika, ne pa še celovite podobe. Kajti mozaik je predvsem energija. Tista sila, ki se sprošča ob neprestanem bitju kladiva, ko sekaš koščke po meri, nato pa jih drugega za drugim spletaš v doneče rime in tako se počasi, tam nekje na srčni strani rojeva nova stvarnost.
Ni res, da je mozaik za tiste, ki se dolgočasijo ali imajo časa na pretek. Saj kadarkoli se pogrezneš v navidezni kaos mozaičnih delcev, čas obtiči nekje tam zunaj in zgolj sonce in luna ti povesta, da je bil dan prekratek. Mozaik ljubi melodijo, ki jo pričara s svojimi enakomernimi udarci kladiva. Ko delaš mozaik, poješ hvalnico delu rok in praočetom, ki so to starodavno umetnost ohranjali vse do današnjega nemirnega in neučakanega, velikokrat površnega sveta. Mozaični svet je lep, ker je poln pozornosti do najmanjše podrobnosti. Njim posveča čas, jih išče, pomirja in občuduje.
Iz nereda najrazličnejših materialov in najbolj pisanih barv se vrstijo kocke v nove svetove in ti, ki si vsemu temu razvrščanju in skladanju priča, si deležen veselja, da vsak košček poznaš, saj si vsakemu posebej dal novo bit.
Maja Pohar iz čarobne vasice Strmec na Predelu se je umetnostne tehnike priučila na šoli za mozaik Scuola mosaicisti del Friuli iz Spilimberga v Italiji od leta 2007 do leta 2011. Od takrat naprej še ni izpustila kladiva iz rok.
Razstava, ki so jo odprli pod taktirko vodja Centra DUO Ivana Kuharja, z umetelno besedo Jožice Vohar, ob umetniškem ustvarjanju mladinskega pevskega zbora Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer in pozdravni besedi Petra Pučnika, bo odprta vse do konca avgusta.
