Že cel teden gledam brivski aparat v kopalnici in ne morem, da ne bi pomislil na prvi dan duhovnih vaj ... Pričakoval sem kakšno pobožno misel sv. Alojzija, kakor sem bil vajen iz preteklih let ... pa udari, kot strela z jasnega, lucidna primera nepogrešljivega brivskega aparata. Ko sem že mislil, da je to – to, sem se zavedel, da se naš pridigar šele ogreva, oz. da nas ogreva z izjavami, ki ostajajo pravi unicum in bi zaslužile mesto v kakšnem delu Tomaža Kempčana 21. stoletja:
- svet ne želi, da smo kot barbike;
- slava pri maši se vedno pozna tudi v jedilnici, ker gre ljubezen skozi želodec;
- drugi pravijo, da je naša duhovnost »hopsasa«;
- naše oznanilo je kot »fast-food«, ki je »junk-food«;
- treba je blagoslavljati in ne samo škropiti z blagoslovljeno vodo;
- hojo za Kristusom predstavljamo tako, da je včasih že kičasta;
- Gospodov prvi selfie smo mi.
Tudi drugi dan nam pridigar ni prizanesel s primerami, pravimi metamorfozami, ki jim ni para, ki jih celo slavni Slavoj Žižek ne bi zmogel razvozlati brez podnapisov. Govorim namreč o inštalacijah, napeljavah, o njihovi modrosti in neumnosti, ki vse nekam vodijo, skrite sicer in ne kažejo na odvisnost od izvora ... Don Bosko pa je, v povezavi s tem, vedno kazal na izvor svojega PS ... in smo razumeli tudi to primero – s podnapisi seveda.
Ker pa pridigar ve, da nismo vsi tehnicisti in ne razumemo povsem vseh inštalacij, nam je podal primero z živalmi: slon privezan na palico, pes, ki ga človek hvali in dresira ter mačka, ki udomači svojega gospodarja ... in je spet prišlo do izjave, nekakšnega »boba« duhovnih vaj: sv. Pavel je bil »nebeški mucek«. S tem pa vprašanje za nas: »Smo Božji hišni ljubljenčki ali smo izbrali pasje življenje?« K temu izboru živali je zadnji dan dodal še kačo in golobe, saj gre samo v tej perspektivi brati evangelij na salezijanski način. Po drugi strani pa nas je pridigar spomnil, kako pripadamo neki tradiciji in to prikazal z ilustracijo dima iznad Sikstinske kapele.
V vsem tem ni manjkalo specialne menedžmentske note, primere veleblagovnice, kako s svojo ponudbo in embalažo zavaja, kako je to podoba postmoderne duhovnosti. Da je bil rob poln smo se seznanili še z eksperimentom v Arizoni glede zemeljske biosfere.
Po tehtnem premisleku vsega slišanega sem si pritrdil: Pridigar je bil po eni strani tako konkreten v primerih, tako nazoren, tako neposreden in brez dlake na jeziku, po drugi strani pa visoko teološki in teleološki. Pozvani smo bili k soodgovornosti zaradi pripadnosti, zato je potrebno Petrovo in ne Judovo spreobrnjenje. Potreben je čas, pomemben element, brez katerega ne gre. Model je poznan, uči nas ga Jezus in to je »kakor«, kakor oče odpuščati, čeprav ne bi bilo potrebno, saj Bog ni pošten, je usmiljen.
Vseskozi smo bili deležni Božje besede, ki se je vpletala in prepletala v pridiganju in bili pozorni na to, kar je v evangeliju še posebno salezijanskega – oznanjati moramo Jezusa, ki je vinska trta. Bili smo deležni prave analogije entis, sinteze sholastike in mistike. Z eno besedo bi vse skupaj lahko poimenovali kar rafologija, s pridigarjevim dovoljenjem, seveda.
