Da to le ni bil samo »sindikalni« izlet, temveč prava strokovna ekskurzija, dokazuje dejstvo, da smo se na poti naučili marsikaj koristnega za naše delo v Veržeju. Že na poti do ledeniških jezer v Avigliani, kjer smo za tri noči našli dom pri tamkajšnjih salezijancih, smo si s hriba Superga ogledali milijonski Torino.
Naslednji dan smo se povzpeli na 962 metrov visok hrib, kjer stoji Sacra San Michele. Povzpeli smo se po mrtvaških stopnicah do zodiakovega portala in naprej v samostansko cerkev, postavljeno prav na vrh žive skale ter se spustili do samostanskih ruševin in stolpa Lepe Alde. Seveda smo se pasli v čudovitem pogledu na piemontsko ravnino in dolino Susa, obdano s štiritisočaki.
Popoldne pa smo preživeli v spoznavanju zanimivega mesteca Mondoví na jugu piemontske ravnine. Odkrili smo, da imajo tudi tu župana, ki zavzeto prenavlja mestno jedro … Glavni razlog obiska tega mesteca pa je bil Muzej keramike. To področje je bilo namreč središče nekaj deset tovarn, kjer so masovno izdelovali namizni pribor iz bele keramike. Ob prijazni in zgovorni vodički smo natančno spoznali zgodovino, razvoj, tehnike in ljudi, povezane s keramiko. Seveda smo za to porabili namesto ene kar dve časovni enoti. A vseeno se je splačalo, tudi zato, ker se je naš fotograf Grega kar trikrat peljal z tirno vzpenjačo, ki je vodila iz spodnjega mesta na hrib, kjer v idiličnem centru stoji tudi Muzej keramike.
Naslednji dan smo obiskali Valdocco, kraj don Boskovega delovanja. V miru smo si lahko ogledali don Boskove sobe, cerkev sv. Frančiška Saleškega in Marije Pomočnice, saj ni bilo romarjev ali turistov. V Pinardijevi kapeli pa smo imeli tudi sv. mašo. Nato smo se odpravili na sprehod po središču Torina. Ker smo naleteli ravno na čas sieste, smo zaman trkali na sveta vrata stolnice, zato smo odšli iskat kakšen prijeten kotiček, kjer bi lahko naslonili zadnjo plat in se predali čudovitim sončnim žarkom, a tudi pri tem nismo omehčali neomajnih gostincev … Za zaključek smo se izpred kraljevih palač podali še do nove železniške postaje Porta Susa, kjer je Urša od blizu spozna(va)la moč novih tekočih stopnic.
Zadnji dan smo se po kratki noči poslovili od Avigliane in tamkajšnjih gostiteljev. Vida je še zadnjič poskrbela, da kdo ne bi ostal brez zajtrka, nato pa smo se na poti domov ustavili še v don Boskovem rojstnem kraju. Tudi na Colle Don Bosco smo si lahko v miru (in mrazu) ogledali don Boskovo hišo, muzeje in obe cerkvi. Najprej smo se ogreli v cerkvici Marije Pomočnice, nato pa v topli romarski sobi sedli k zadnjemu obroku iz popotne torbe, a smo bili pri uničenju vseh zalog neuspešni.
Dnevi, ki so nam bili podarjeni, so bili sončni in tudi ljudje, ki smo jih srečali, so bili nasmejani. Želimo si, da smo se nalezli vsaj malo don Boskovega veselja in dobrote, ki smo ga doživeli ob obisku njegovih krajev.
