Ker se je ploščad pred muzejem polnila le z dežjem, so se rokodelci s svojimi izdelki in pripomočki namestili v (pre)majhni avli istega muzeja. Tu se je sicer takoj začutil občutek domačnosti in veselja, a za naključne obiskovalce je bilo le nekoliko pretesno in so se mnogi rajši »prebili« skozi, saj ni bilo možnosti, da bi si v miru ogledali bogato rokodelsko ponudbo Slovenije.
V spremnem programu so se predstavili rokodelski centri in rokodelci ter predstavili svojo organiziranost in dejavnosti. Prav tako so potekale tudi rokodelske delavnice, kjer so se lahko preizkusili tudi obiskovalci in si oblikovali svoj izdelek, čeprav je tudi tu šlo zelo »na tesno«. Z interpretacijo ljudskih pesmi je vesel vrvež ob vsakem nastopu umiril Tomaž Rauch.
Festival je potekal v sklopi 25-letnice Dnevov evropske kulturne dediščine v Sloveniji, zato niso manjkale niti pomembnejše osebnosti s področja rokodelstva, čeprav so najpomembnejši rokodelci sami, ki prvi ustvarjajo, ohranjajo in prenašajo kulturno dediščino. Za mikrofonom so se zvrstile mag. Tanja Roženbergar, direktorica Slovenskega etnografskega muzeja, Aleksandra Gradišek, direktorica Razvojnega centra srca Slovenije in Marjutka Hafner, generalna sekretarka slovenske nacionalne komisije za UNESCO, ki so predstavile doprinos in sodelovanje svojih ustanov k ohranitvi in razvoju slovenskega rokodelstva.
Prof. dr. Janez Bogataj je ob festivalskem dogodku izpostavil dvoje. Rokodelstvo mora postati gospodarska panoga, torej ob ohranjanju dediščine tudi tržno usmerjeno in prodajno atraktivno za preživljanje rokodelcev. Temu je namenjen tudi krovni zaščitni zakon za domačo in umetnostno obrt, ki bo vložen v državni zbor, z upanjem, da bo s tem po propadu Avstro-Ogrske monarhije ponovno in končno nastala osnova za razvoj izumirajočih rokodelskih panog v Sloveniji.
Rokodelski festival si je ogledal tudi predsednik republike Borut Pahor, častni pokrovitelj in se pobliže seznanil s stanjem rokodelstva na Slovenskem ob srečanju z nekaterimi rokodelci na stojnicah in delavnicah ter obljubil, da se bo podrobneje seznanil z dejavnostmi rokodelskega zakona in ga po svojih močeh podprl.
Ob zaključku festivala je na ploščad posijalo sonce in sušilo luže ter prazne stojnice. Lahen vetrič je pomagal k temu in le upati je, da bo prepihal tudi tipični slovenski razvadi, zavist in razprtije. Le če bodo rokodelski centri in ustanove, ki tlakujejo pot novi dobi rokodelstva, znali ostati skupaj in si priznati medsebojni doprinos, potem se lahko veselimo naslednjega rokodelskega festivala, kjer se bo ponovno zbrala rokodelska Slovenija.
