Priznam, da sem bila prav posebna trta. Danes sem le še spomin, a del mene še živi, tukaj na dvorišču ob zakristiji cerkve sv. Frančiška Asiškega v Turinu.
Posadili so me kar na sredini majhne sobice, prislonjene ob zakristijo. Bila sem lepa, krepka in visoka. Počasi sem si izborila luknjo v stropu in svoje mladike, polne obetajočega grozdja, razprla toplemu soncu in svežemu zraku na strehi. Priznam: bila sem vesela kljub mestnemu prometu in hrupu.
Še bolj sem se razveselila, ko se je mladi duhovnik kodravih in skuštranih las tu začel srečevati z mladimi. Posedli so se okoli mene, don Bosko pa jim je govoril o Bogu in veri, zelo preprosto in navdušeno, s pripovedmi, ki so fante prevzele.
Število fantov je vsak teden narastlo: prihajali so hrupno, veseli, da bodo ponovno srečali svojega prijatelja, ki jih je sprejemal z vidnim veseljem in prisrčnostjo. Fantje so bili njegova misel. Skoraj vsak dan jih je hodil obiskovat na delovišča, trgovine in tovarne, se pogovarjal z njimi, prisluhnil njihovim težavam in jim skušal pomagati. »Končno imamo nekoga, ki skrbi za nas!« so ponavljali in se vedno bolj navduševali nad don Boskom.
Srečevanja so preselili v oratorij sv. Bonaventura, majhno kapelo poleg zakristije. Tu se je prijelo geslo: »Se vidimo v oratoriju!« »Iti k don Bosku« je bilo enako kot »iti v oratorij.«
Iz zgodovine
»Naslednjo nedeljo, 12. Decembra 1841, je bilo videti ljubezniv prizor. Šest slabo oblečenih vajenčkov, ki jih je pripeljal Jernej Garelli, je obenem z dvema drugima, ki jih je priporočil Cafasso, pazljivo poslušalo novega apostola mladine, ki se jim je ponudil za vodnika na poti v nebesa. Spočetka so se zbirali v izbici poleg zakristije. Sredi izbe je rasla trta, ki se je skozi luknjo v stropu spenjala po strehi. Okrog te trte, je pravil Giacomelli, je don Bosko zbiral in poučeval prvo krdelo svojih malih prijateljev. (G. B. Lemoyne, Življenje svetega Janeza Boska)
Jaz, mestna trta, sem bila vesela bolj kot kdaj koli prej, če tudi moje grozdne jagode niso več dočakale polne zrelosti, saj so jih moji mladi prijatelji predčasno pozobali. Don Bosko je s svojimi kmečkimi rokami velikokrat pobožal moje deblo in me okopal. Zvedela sem, da je skoraj končal spis z naslovom Italijanski enolog, v katerem je podal nasvete o gojenju trte in pridelavi vina. A najboljše sladko in peneče vino, sveto kot mašno vino, je bila njegova ljubezen do mladih.