Teka zaključka lanskega in prve polovice letošnjega leta nihče ni pričakoval v toliki drugačnosti od drugih let. Človek bi rekel: »Saj ni res, pa je!« Kot za vsakega izmed vas je bilo tudi za nas salezijance in sodelavce v Veržeju to leto ekstremno drugačno. Niti pomisliti si ne bi upali, da bo hiša pol leta prazna – brez gostov, saj so rezervacije za bivanje v njej že za več kot pol leta naprej kazale polno zasedenost le-te. Tako smo se s sodelavci hote ali nehote morali soočiti z nastalimi razmerami. Ker vas je bilo veliko, ki ste poklicali ali pa nam pisali z vprašanji, kako smo, kako se soočamo s koronakrizo, se vam na tem mestu iskreno zahvaljujem za pozornost in podporo.
Veliko nam pomeni, da smo povezani tudi v takih trenutkih, ki niso ravno »rožnati«. Če bi vam želel odgovoriti na vprašanja, kako smo, kaj delamo, kako se soočamo z nastalimi razmerami, bi lahko rekel, da smo tudi te razmere vzeli bolj kot izziv in priložnost, da se s težavo soočimo ter skušamo kaj dobrega narediti in ne kot skušnjavo, ki bi nam jemala energijo in nas zamorila.
Zato bi vam lahko dal neke vrste odgovor s prispodobo iz klasične literature, ki nas spodbuja, kako se lotiti težav, ki nam jih prinese življenje. V njej nastopata junaka Odisej in Orfej. Zgodba pripoveduje, kako so sirene, prelepe demonske prebivalke otoka na zahodu velikih voda, le-te so na pol ženske in na pol ptice, z urokom svojega petja zapeljevale mornarje, ki so morali pluti skozi tamkajšnjo morsko ožino. Mornarji se jim niso mogli upreti in vsi so morali umreti, ker so se njihove ladje razbile ob pečinah. Ko se je nekoč Odisej, znan kot pogumen in spreten mož in še posebno iznajdljiv v nevarnostih, vračal domov, je svoje tovariše hotel obvarovati pred zapeljivostjo siren tako, da jim je zamašil ušesa z voskom. Tako namreč deklet - siren ne bi slišali. Sebe pa je dal močno privezati k jamboru, da bi lahko slišal njihov glas brez usodnih posledic. Tako so se rešili pogube.
Drugače je storil Orfej, junak iz grške mitologije, ki je s svojim petjem in igranjem na liro očaral vsakogar. Enake težave se je lotil na tak način, da je to nevarno morsko ožino z zapeljivimi sirenami prečkal tako, da jih je s svojim petjem in igranjem na liro očaral. Očaral jih je tako močno, da so mu sledile in postale popolnoma nemočne v zapeljevanju.
S to zgodbo bi rad nekoliko opisal, kako smo se sodelavci in sobratje salezijanci soočali z epidemijo ter krizo v tem času. Želeli smo biti podobni Orfeju in ne Odiseju. Odločili smo se, da bomo naredili vse tisto, kar lahko naredimo v prid naše ustanove, da ne bomo »jokali« in se pritoževali, ampak naredili kaj koristnega za čas, ko boste gostje in prijatelji zopet napolnili našo hišo. Tako je bilo opravljenih veliko majhnih in tudi velikih del v hiši, za katera v času polnega obratovanja ni bilo mogoče.
Za lansko sezono, čas med prvim in drugim valom epidemije, lahko rečemo, da smo dali »koronavirus v karanteno« ter bili zelo uspešni, saj smo jo v polni meri napolnili s progami, ki ste se jih mnogi tudi udeležili. Ob tem bi se rad iskreno zahvalil sodelavcem Zavoda Marianum, ki so v tem času dali vse svoje moči na razpolago, da je lahko ustanova delovala na polno in smo vsaj delno nadomestili izgubljene priložnosti.
Pripravljamo se na ponovno odprtje naše hiše in pripravljamo utečene programe kljub omejitvam, s katerimi navajamo živeti. Tudi osebna preizkušnja bolezni ni omajala pogleda v prihodnost. S podporo zaposlenih, sodelavcev in salezijancev naj poletje in jesen prekipevata od veselja, oddiha, sproščenosti ter duhovne vedrine in globine.
Ob tem se želim zahvaliti vsem, ki ste se povezali v molitvene naveze, znanim in neznanim, sobratom, prijateljem, članom salezijanske družine, obiskovalcem in gostom. Ob našem oltarju v kapeli Marije Pomočnice se nenehno zahvaljujem za vse molitve, spodbude in misli, ki mi vlivajo moči, da se počutim dokaj dobro, vedro, mirno in zaupam, da bo Bog tudi iz teh razmer naredil kaj dobrega zame in za poslanstvo, ki mi je zaupano.
Nasvidenje v Veržeju!
Peter Pučnik SDB, direktor Zavoda Marianum Veržej
