Sem preprosta večnamenska soba kot mnoge druge. Nihče več ne ve, da sem bila nekoč šolska učilnica, ki so jo obiskovali cvetovi chierijske mladine. Minilo je že 200 let, a se še vedno spomnim mnogih zgodb teh mladih.
Ene še posebej. Neki mladi študent je bil zelo priljubljen. Bil je živahen, močan, pameten. Pravi »kapitan« šole. Imenoval se je Janez Bosko. Bil je tudi prijazen in velikodušen. Presenteljivo in čudovito pa je bilo njegovo prijateljstvo s plašnim in podredljivim fantom na šoli. To prijateljstvo se je rodilo med enim od mnogih šolskih pretepov.
Preden so zasedli moje klopi, so se navečji barabini zabavali z grobo igro. Samo eden ni sodeloval. V kotu se je resno učil. Nenavadna resnost, ki ni ostala neopažena. Ko so ga opazili, so ga vabili k igri. Zavrnil je. Neki barabin ga je zato dvakrat mahnil. Opazila sem, da je Janezu zavrela kri. Pričakoval je, da se bo napadeni primerno odzval, sploh, ker je bil večji in močnejši. Toda nič. S pordečelim, skoraj že pomodrelim obrazom je žrtev usmiljeno pogledala podleža in dejala: »Si zdaj zadovoljen? Torej me pusti pri miru. Odpuščam ti.«
Janze Bosko, ki je bil priča dogodku in začuden nad toliko potrpežljivostjo in milino, je tovariša vprašal, kako mu je ime. Bil je Alojzij Comollo. Postala sta prijatelja in kot se pri pravih prijateljstvih dogaja, sta se učila drug od drugega.
Alojzij je bil preveč mil in miren, s tem pa pravi magnet za zbadanje in pretepanje. Toda stvari so se zasukale. To so najprej občutili prav nasilneži.
Iz zgodovine
Globoko prijateljstvo med Janezom Boskom in Alojzijem Comollom je trajalo 5 let, ko ga je prekinila Alojzijeva smrt 12. aprila 1839. Don Bosko o tem pripoveduje v Spominih na Oratorij.
Nekega dne sta dve klofuti kar tako oplazili Alozijev obraz. Janeza Boska še nikoli nisem videla tako besnega. Ozrl se je naokrog in ker mu pod roke ni prišla kakšna palica ali stol, je z golimi rokami zgrabil enega izmed nasilnežev za ramena, ga zavrtel in z njim štiri zbil na tla, da so popadali kot čepi, ostali pa so se razbeželi, kolikor so jih nesle noge.
Mislite, da se je dobri Alojzij zahvalil? Nikakor! Sama sem priča modri in pomenljivi graji, ki jo je namenil Janezu, ki se je bahal s svojo močjo: »Dovolj, Janez. Tvoja moč me plaši. Bog ti je ni podaril zato, da bi pretepal svoje tovariše. Odpuščaj in vračaj dobro za slabo, prosim.«
Janez se ni naučil le odpuščanja, temveč obvladovanja samega sebe. Tega ni nikoli pozabil. Don Bosko je vedno nosil na obrazu ponižen nasmeh in nihče ni vedel, koliko ga je to stalo.