Takrat je bil naš čas. To še ni bil čas »praznovanja svetih buč«, kristjani so obhajali Vse svete in Spomin vernih rajnih. V Piemontu so za Vse svete družine praznovanje tradicionalno popestrili z vročim kostanjem in mladim vinom.
Tudi don Bosko je ohranjal to tradicijo.
Leta 1849, ko je bil njegov Oratorij še sveže svež, je don Bosko vse mlade, notranje in zunanje gojence peljal na pokopališče, kjer so molili za umrle.
»Ko se vrnemo, dobite vsi kostanj!« jim je obljubil don Bosko. Mama Marjeta je kupila tri vreče, a ker je mislila, da jih želi sin le malo razveseliti, jih je spekla le malo.
Mladi so se nagnetli na vrata cerkve sv. Frančiška. Don Bosko se je postavil na prag in jih začel deliti. Buzzetti jih je iz ponve usul v košaro in jo držal. Don Bosko je bil prepričan, da je mati spekla ves kostanj, zato je napolnil čepico do vrha vsakemu mlademu, ki jo je pomolil predenj. Buzzetti, ki je to opazil, je zakričal: »Don Bosko, če boste tako radodarni, jih ne bo niti za polovico!« »Ah,« je odvrnil don Bosko, »saj smo jih kupili tri vreče«. Don Bosko je, ne da bi zmanjšal porcije, mirno nadaljeval: »Nadaljujmo, dokler ne zmanjka.« In je nadaljeval kot v začetku. Dokler jih v košu ni ostalo le še za dve ali tri porcije. Kostanj je dobila le tretjina vseh fantov, bilo pa jih je vsaj 600! Vzklike veselja je hitro zamenjala tišina stiske, saj so najbližji videli, da gre kostanj h koncu.
Iz zgodovine
V spomin na to čudo je don Bosko želel, naj se pečeni kostanj deli na večer Vseh svetih. Kanonik Anfossi je potrdil, da so kostanj delili vsem v Oratoriju: »Zvesto smo pripovedovali o tem kostanjevem čudežu, kot ga je opisal Jožef Buzzetti in ga zapisal Karel Tomatis, vsebino pa so potrdili vsi nekdanji gojenci, ki so bili zraven.« (prim. Biografski spomini III, 576-578)
Kaj storiti? Don Bosko se ni ustrašil: »Mladim sem obljubil in ne bom snedel besede.« Nadaljeval je z razdeljevanjem.
Od tu naprej se je začel čudež. Buzzetti je bil čisto iz sebe. Don Bosko je iz košare zajemal z zajemalko in vedno je bila polna, količina kostanja v košari pa se ni spreminjala. Vsi so dobili dovolj. Ko je Buzzetti košaro odnesel v kuhinjo, je opazil, da je bilo v njej kostanja ravno še za eno porcijo, za don Boska. Marija ga je dala na stran samo zanj.