Harmonika

Za tiste čase sem bila odlična harmonika. Moj lastnik je bil ulični godec, ki pa me je zapustil zaradi nove. Znašla sem se v kotu neke trgovinice, skupaj z drugimi starimi inštrumenti.

Nekega novembrskega jutra pa si me je nekdo ogledal in cena je bila kmalu dogovorjena: samo 12 lir!

Moj novi lastnik je postal mlad duhovnik, ki so ga klicali don Bosko. Popravil me je in že naslednji dan sem se znašla med njegovimi rokami ter izvajala vesele melodije za njegove fante, ki so se mi z velikim navdušenjem pridružili s petjem. A sreča, ki sem jo sanjala in je postajala resnična, je bila kratkotrajna.

Začela sem razpadati, zato sem se bala najhujšega. Nekega dne je don Bosko od bogvekje privlekel prenosne orgle. Seveda so bile boljše od mene, saj so si lahko zapomnile nekaj bogoslužnih pesmi: Tantum Ergo, Ave Maria ...

Pogreznila sem se v temno tišino, v zapuščeno življenje, na katero smo obsojene stare harmonike. A to niti ni bilo najhujše. Bolj so me boleli ošabni pogledi prenosnih orgel. Kako rada bi jim zabrusila, da je njena glasba mehanska in brez duše, ki izvaja zvoke le na povelje ene same ročice! Nadaljevale so z britjem norcev iz mene, kot to pač počnejo prepotnetne prenosne orgle.

Iz zgodovine
Leto 1847. Don Bosko je začel s tečaji glasbene vzgoje. Najprej je kupil staro in pokvarjeno harmoniko, potrebno popravila, za 12 lir, ki jo je kasneje nadomestil s prenosnimi orglami s spominom za nekaj bogoslužnih pesmi. Ko je spoznal, da je ponavaljanje enih in istih pesmi dologočasno, jih je Janez Vola nadomestil s klaviaturami. Najbolj poznan don Boskov izrek o glasbi se glasi: »Oratorij brez glasbe je kot telo brez duše.« (MB III, 122-124)

Zaprli so me v neko omaro, kjer se je na meni nabiral samo še prah. Minevali so tedni, ko sem se zavedla, da ni več slišati monotnih orgelskih melodij. Nekega dne sem z začudenjem opazila prihod skupine fantov, ki so prinesli orgle, jih odložili k meni in odšli. V tistem prašnem kotu omare sva si obe zastavljali isto vprašanje: kdo bo spremljal fante pri petju? Menda ne bodo nehali prepevati zaradi najinih inštrumentalnih prepirov?

Kmalu se je zaslišalo petje. Seveda, fantje so prepevali ob spremstvu klaviatur!

Pozabili sva na razprtije in sklenili premirje. Končno sva čutili ponos, da sva bili, čeprav v različnih obdobjih, »duši oratorija«. Obe sva namreč večkrat slišali don Boska, ki je ponavljal: »Oratorij brez glasbe je kot telo brez duše.«

José J. Gómez Palacios