Salezijanci so takoj po naselitvi 1912 začeli zbirati mlade in jim ob sicer redkih prostih urah ponudili priložnosti za utrjevanje vere, družabnost in pridobivanje novih znanj. Jože Kostanjevec je v pregledu zgodovine veržejske župnije o začetkih oratorija ali mladinskega doma njegovo zgodovino povzel z besedami: »Že leta 1913 so v Marijanišču začeli s tako imenovanim oratorijem. Ob nedeljah so prihajali v zavod fantje iz Veržeja in bližnjih vasi, pa tudi iz Prekmurja, čeprav takrat še ni bilo mostu. Vozil je brod, na katerem je bilo treba plačati za prevoz. Prihajali so mlajši pa tudi pošolski. V zavodu so se igrali, imeli krščanski nauk, vaje v petju in nastopih. Pozneje so vpeljali tudi godbo, ker salezijanskega zavoda si ne moremo misliti brez godbe v eni ali drugi obliki. Imeli so priliko za spoved in ob 9. uri so bili pri sv. maši. Namen oratorija je bil mladino versko vzgajati in ji pomagati, da postanejo dobri kristjani in pošteni ljudje.
»Krepko se razvija Družba sv. Alojzija, ki šteje primeroma 70 članov, kojih 50 izpolnjuje redno svoje društvene dolžnosti glede shodov in službe božje. Na dvorišču smo dobili visok vrtiljak s štirimi trapeci in pa veliko gugalnico, ki sta središče zabave,« piše v februarski številki Salezijanskih poročil leta 1914.
Vsake toliko se pojavi drobec, ki počasi dopolnjuje zgodovinski mozaik veržejskega Marijanišča in salezijanskega dela nekoč. Domačin Vinko Kapun je po naključju našel primerek Sprejemnice za Družbo svetega Alojzija, ki je ob drugih skupinah delovala v kloštru vse do začetka druge svetovne vojne. Tudi taki drobci so spomin in opomin, da ne pozabimo svojih korenin.
