Bil sem majhen vrtiček na dvorišču hiše na periferiji Turina, obdelovan z modrostjo in ljubeznijo. Moji lastnici je bilo ime Marjeta Occhiena. Z becchiskih holmov se je preselila semkaj v Turin na pomoč sinu Janezu Bosku, mlademu duhovniku, ki se je odločil uresničiti svoje sanje: dati priložnost življenja zapuščenim fantom, ki so postopali po tem velikem mestu. Tudi zanjo so bili kot lastni sinovi, oni pa so v njenem pogledu našli pravo materinsko ljubezen. Zato so jo vsi klicali mama.
Mama Marjeta se je dobro spoznala na zemljo. Jaz sem imel dobro in vlažno. Dobra gospodinja je z upognjeno hrbtenico preživela dneve na meni in me okopavala, sejala ter gojila solato, česen. Zraven je na majhnem travniku rasla trava za njene zajce.
Bil sem ponosen na svoje stročnice in povrtnino, še bolj pa na to, da sem skupaj s svojo gospodinjo pomagal don Bosku »rasti« njegovim mladim. A bili so mladi in v tistih časih so se radi igrali »vojno«. Nekega nedeljskega popoldneva se je zgodila katastrofa. »Poražena vojska« se je umikala čezme, čez vrt mame Marjete, sledili so ji objestni zmagovalci ter tako poteptali solato, zelje in paradižnik. Poparjena mati je mrmrala sinu: »Varda, varda Gióanin lon ca l'an fait, a l'an sgheirame tut« (Glej, glej Janez, kaj so mi storili, vse so mi razdejali). S svojim umirjenim nasmeškom jo je don Bosko skušal potolažiti: »Kaj pa naj bi storil, mama? Otroci so.«
Tistega večera sem bil sicer sesut, a sem skozi okno uspel opazovati najbolj žalostni prizor v mojem kratkem življenju. Fantje so se odpravili spat, njo pa je čakal še kup stvari: ob postelji so ležale raztrgane srajce, obdrgnjene hlačnice, luknjaste nogavice. Don Bosko ji je pomagal šivati zaplate na raztrgane komolce in pospravljati čevlje.
»Janez,« je zamrmrala, »utrujena sem. Naj se vrnem v Becchi. Ne zmorem več.« Don Bosko ni odgovoril, z roko je le pokazal na križ, ki je visel na steni. Stara kmetica je razumela. Povesila je glavo nad kup raztrganih srajc in nogavic in nadaljevala s krpanjem.
Nič več ni pomislila na dom. Zadnja leta svojega življenja je posvetila nevzgojenim in nagajivim fantom, ki so potrebovali mamo. Le vsake toliko je pogled dvignila na križ, da si je uboga in utrujena starka nabrala novih moči.
José J. Gòmez Palacios, Bollettino Salesiano