Sem ognjevita, napadalna, muhasta, močna, glasna in svetla. Strela sem. Vlivam podedovan strah ljudem in živalim. Vsi poznajo moj zastrašujoč glas.
Po drugi strani pa ob nekaterih dogodkih čutim strahospoštovanje. Dobro se spomnim, bilo je pred mnogimi leti, sem se odločno lotila s tresavico prestrašiti fante in duhovnika, ki so živeli v Valdoccu.
Najprej sem s krajšim prehodom preučila položaj. Ko je privihrala sestra nevihta, sem potuhnjeno švignila skozi dimnik v sobo in TRESK! Moj čudoviti trušč je stresel stavbo vse do temeljev. Ubogi don Bosko je v tistem trenutku preživljal mali pekel.
Zrušila sem kamin in steno, podrla police s knjigami, prevrnila mizo in kar je bilo na njej. Nato sem začela s svojo najljubšo igro: dvignila sem posteljo več kot meter od tal, da je zaplesala. Z zaslepljujočo lučjo sem jo zagnala v drugi kot. A don Bosko je dvema mladeničema mimogrede omenil, kaj se je zgodilo: »Presneta strela! Brez dovoljenja vstopa v mojo sobo, napravi celo razdejanje, obrne posteljo na eno, mene pa na drugo stran. Za to bi morala biti kaznovana!«
Iz zgodovine
V noči na 15. maj 1861 je strela udarila v poslopje, v katerem je bila tudi don Boskova soba. Švignila je skozi dimnik vse do don Boskovega kamina in zrušila del stavbe. Po čudežu je povzročila samo materialno škodo. Don Bosko se je odločil, da pod vrh strehe postavi kip Marije Brezmadežne.
V sobi sem razširila strahoten žvepleni smrad. Povsod se je razlegalo vpitje, ječanje in jok. Res mi je dobro uspelo! Toda don Bosko je mirnega obraza vstopil v spalnico ter smeje vse pomiril: »Ne bojte se, na nebu imamo dobrega Očeta in Mater, ki sta na naši strani.«
Fantje so si oddahnili kot bi k njim prišel angel tolažnik. Le neki mladenič je nepremično obležal. Don Bosko je opazil, da ga je zadel drobec treske. Previdno jo je izvlekel. Misleč, da ga nadleguje prijatelj, je fant don Boska mahnil in zakričal: »Baraba! Pusti me spati!« Vsi so planili v smeh.
Don Bosku so svetovali, naj na stavbi napravi strelovod. »Seveda,« je odgovoril. »Tja gor bomo postavili Marijin kip!« Kamor sem udarila, sedaj stoji kip Marije Brezmadežne. Zato tiste hiše nisem več nadlegovala. Kjer je namreč nebeško kraljestvo, tam ni prostora za strele.