Dolga pot se je začela v nedeljo zgodaj zjutraj, a je pod varno roko šoferjev, ogledom filma o don Bosku in ob besedah salezijanskega bogoslovca Mitja Franca, ki je bil uradni vodič, pot hitro minila. Ob obilnih dobrotah veržejskih romarjev, ki so zdržale cele tri dni, smo na večer prispeli v Turin in si najprej ogledali stadion nogometne ekipe Juventusa.
Po dokaj uspešni namestitvi v elitnem delu mesta pod Supergo in sveti maši je prišel čas, da okusimo pravo italijansko kuhinjo, ki je bila zares odlična. Še bolj pa nas je presenetil novi direktor Zavoda Marianum Peter Pučnik, ki nas je dobesedno dvignil na noge s svojo harmoniko in kot se za Veržejce spodobi, smo praznovanje zgrabili z obema rokama.
Drugi dan je bil namenjen spoznavanju piemontske prestolnice Turina. Po ogledu s Superge smo se spustili v samo mesto in si dopoldne ogledali nekaj znamenitosti, nato je bil v času sieste (ko Italijani po kosilu počivajo) čas za nakupe (prefinjena vodičeva poteza?), popoldne pa smo se odpravili v Valdocco, kjer je don Bosko uresničil svoje salezijansko poslanstvo.
V cerkvi sv. Frančiška Saleškega smo imeli sv. mašo, nato smo si ogledali še Pinardijevo kapelo, don Boskove sobice in seveda prečudovito baziliko Marije Pomočnice. Kljub utrujenosti po celodnevni hoji smo se veseli in zadovoljni vrnili do našega začasnega bivališča in do popolnosti nadgradili zabavo prvega večera.
Zadnji dan je bilo treba vstati zgodaj, a nam to ni delalo težav, saj smo bili povsod predčasni. Po zajtrku smo se odpravili do Rive in Mondonia, kjer se je rodil in umrl sv. Dominik Savio, nato pa smo prispeli na Colle Don Bosco, rojstni kraj sv. Janeza Boska.
Idilično kmečko podeželje smo takoj vzeli za svoje in si ogledali kraj don Boskovega rojstva, kjer danes stoji mogočna bazilika z dvema cerkvama, posvečena vstalemu Kristusu, hišo, kjer je don Bosko živel kot otrok, muzej kmečkega življenja in misijonski muzej.
Po zadnjem odličnem kosilu iz veržejske in bunčke popotne torbe v senci don Boskove cerkve smo se še nekoliko odpočili, se nasmejali in igrali, nato pa se v množici mnogih romarjev iz celotne Evrope odpravili v nabito polno cerkev, kjer je potekala slovesnost prvih redovnih zaobljub Davida Štrakla. Čeprav je bila maša v italijanskem jeziku, je bil dogodek zelo slovesen in ga ob mnogih solzah veselja še dolgo ne bomo pozabili.
Na poti domov zahval ni manjkalo, največja pa gre gotovo župniku Jožetu, ki je romanje organiziral in uspešno speljal v zadovoljstvo vseh udeležencev.
