Ko je g. župnik »razpisal« župnijsko romanje v Međugorje, ni bilo treba veliko časa, da se je avtobus agencije Dvoršak napolnil. Tako smo združili prijetno s koristnim in se na dolgi poti ustavili v nekaterih starodavnih dalmatinskih mestih in obiskali njihove kulturne in naravne znamenitosti.
Nočna vožnja do Šibenika je s postanki hitro minila. Na sprehodu po mestnem jedru smo si pretegnili noge in prisluhnili razlagi vodiča, ki nas je v prijetni »hrvaški« slovenščini popeljal skozi zgodovino in umetnost Šibenika.
Pot smo nadaljevali ob jadranski obali do mesta Trogir, kjer nas je Bog prvič blagoslovil s pršenjem in dežjem, a večine to ni odvrnilo, da se ne bi sprehodili po ozkih ulicah tega starodavnega mesta, ki so mu prav tako dali močan pečat Benečani, ki so si v beneški republiki podredili tudi velik del Dalmacije.
V Splitu je na nas izza oblakov kukalo sramežljivo sonce, ravno prav, da ni bilo prevroče. Sprehodili smo se po Dioklecijanovi palači in do Sončnih vrat obzidane rimske utrdbe. Da se je vodič izkazal s svojim znanjem, kratko in jasno razlago na določenih mestih, je občutila tudi nadzornica ali njegova stanovska kolegica, ki ga je med razlago pobarala, kje ima dovoljenje. Pa ji je samo odvrnil: »U đepu!«
Pot smo nadaljevali v Vepric in Međugorje, kar je popisano v drugem prispevku. Ob povratku pa smo se ustavili še v narodnem parku Slapovi Krke, kjer smo občudovali neprijazno osebje parka in lepote, ki nam jih nudi Božje stvarstvo. S tem smo zvrhali mero telesne rekreacije in kulturne lakote. Skupaj z izkušnjo Mađugorja je bilo letošnje potovanje faranov res popolno.
