Sem okno na edinstvenem kraju, ki ga vsako leto obišče na tisoče oseb. Sem eno izmed oken v don Boskovih sobicah v Valdoccu.
Prav tu za mano so se takrat zbrali prvi mladi, polni sanj, in si takoj nadeli ime »salezijanci«. Tu sem slišal Dominika Savia, ki je don Bosku dejal, da bi rad postal svet. Opazoval sem klerika Mihaela Ruo, ki je klečal pred don Boskom in mu obljubil, da bo živel kot salezijanec.
Včasih se je don Bosko ob večerih ustavil na balkonu pred mano in občudoval zvezdnato nebo ter se kljub utrujenosti s kleriki pomenkoval o veličini stvarjenja in vsemogočnosti Božje modrosti.
Tam doli, kjer sedaj stoji glavni oltar v cerkvi Marije Pomočnice, je rasla slavna murva, kamor je don Bosko večkrat pohitel hladit buške fantom, ki so plezali previsoko in zato zgrmeli na tla. Med njimi je bil Reviglio, ki je obležal na pol mrtev na tleh. Kasneje je prvi med njegovimi učenci prvi prejel duhovniško posvečenje.
Ob večerih je bilo najlepše. Dijaki so se usuli iz učilnic, kjer sta poučevala Picco in Bonzanino, rokodelski vajenci so hiteli iz delavnic in se nagnetli pred kuhinjo, kjer so nestrpno pričakovali don Boska s kotlom mineštre in zajemalko, s katero je polnil njihove skodelice.
Malo naprej, kjer je nekoč vodila pot do Vrtnarice, je ob poletjih don Bosko sedel na travnik, obkrožen z množico mladih, ki so mu pozorno prisluhnili. Tukaj pod mano se je razprostiral vrt mame Marjete in okoli borne lesene ograje so se odvijale pobožne procesije s kipom sv. Alojzija ali Tolažnice. Ob kipu je bilo pogosto moč videti tudi markiza Gustava in grofa Kamila Cavourja z baklo v roki.
Ko so dogradili arkade, je don Bosko tam zbral fante za svojo znamenito »besedo za lahko noč«. Kolikokrat je don Bosko razprl moji oknici in skozi mene vrgel listek z nasvetom ali opominom, namenjen temu ali onemu fantu. In vedno je vsakega zadel!
Ni dež, kar teče po mojih šipah. Tudi okna jokajo. Kar vidite pred mano, je postelja, na kateri je don Bosko ob zvonjenju angelovega češčenja odšel v nebesa, šepetajoč, da nas vse čaka v nebesih. Mogoče tudi svoje ubogo okno.
Jose J. Gomez Palacios