Slovensko povojno begunstvo je fenomen, čisto drugačno od običajnega pojma begunstva, kot smo ga doživljali na primer še pred desetletjem ob južnih narodih. Slovenska politična emigracija v Avstriji in Italiji je v skrajno neugodnih okoliščinah in barakarskem okolju uresničila vse bistvene strukture urejene družbe, kar je mimogrede tudi dokaz državotvornosti – in to naroda, ki je bil genocidno napaden.
Predstavljene so različne vsebine: prehrana, šolstvo, otroški vrtec, splošna ambulanta, zobozdravstvo, šport, skavstvo, gledališče, bogoslužje in procesije, praznično leto, zakramenti, razvedrilo, taboriščno življenje znotraj in zunaj, delavnice in obrti, vajeniški pouk, tečaji, gledališče, obiski angleške komande, poljedelstvo, taboriščni mediji, tisk in interna razglasna postaja, družinsko življenje, prosti čas in izleti, slovo odhajajočih čez ocean ter obiski na ljubeljskem prelazu po letu 1950.
Eden od razstavnih panojev prikazuje tudi delavnice, obrti in obrtne šole. Slovenski begunci so v taborišču izdelovali izdelke domače obrti, ki so jih potrebovali za vsakdanje življenje, hkrati pa so se v obrtniških šolah usposabljali mladi za razne obrti: mizarstvo, krojaštvo, šiviljstvo, čevljarstvo, urarstvo, frizerstvo, pletilstvo, izdelovali so tudi torbe, igrače, popravljali kolesa.
Rafaelova družba je ustanova za pomoč slovenskim izseljencem in zdomcem pri gojitvi njihovega slovenstva in katolištva. Prvi namen družbe je spremljanje in povezovanje vseh slovenskih rojakov po svetu. Skrb zanje obsega versko, narodno, kulturno, prosvetno ter socialno področje in vključuje vse, kar more biti tem ljudem v pomoč.
