Sem le klasičen plašč, malo poseben a prav nič ukrojen po modi, iz sredine 19. Stoletja. Moj lastnik je bil neki don C., dobrodušen s kakšno nenavadno lastnostjo, saj so se mladi duhovniki v cerkvenem konviktu za njegovim hrbtom radi ponorčevali iz njega. No, tarča posmeha sem bil jaz, zaradi svojega videza. Zato se je lastnik odločil, da me ne bo več nosil. Pospravil me je v skrinjo in jo v največji tajnosti poslal iz Turina domov.
Za pravega kralja veselja v cerkvenem konviktu je veljal neki Janez Bosko, ki je bil v prostem času vedno v središču smeha. Na popolnoma nepredvidljiv način sta predstojnika konvikta, teolog Borel in don Cafasso, prosila don Boska, naj pokaže kakšno čarovnijo ali rokohitrsko spretnost.
Don Bosko je dejal: »Povejte mi, kaj imate najrajši in pojavilo se bo na tej mizici.«
Eden izmed profesorjev je vzkliknil: »Naj se pojavi plašč don C-ja!«
Predlog, podprt s ploskanjem, je zasenčil vse druge. Don Bosko se je opravičeval, da to ni mogoče, don C. pa je zadovoljno zakričal: »Kar poskusite, če imate kaj poguma! Moj plašč je doma na deželi, varno zaklenjen v skrinji, od koder ga nihče ne more vzeti.«
Don Bosko se vda, vzame palico, se ovije z veliko brisačo, nato zapoje in izreče neke čarobne besede. Dela se, da mu ne bo uspelo. Vse oči so bile uprte vanj. Na neki način sem ga gledal tudi sam, a še ne povem, od kod.
Don Bosko je nekajkrat zamahnil s palico in vzkliknil: »Tišina! Trenutno se plašč nahaja v Carigradu, a je na poti semkaj!« Nato je ukazal prinesti omarico enega izmed študentov. Odprl jo je ter povabil vse,naj se prepričajo, da je prazna. Ponovno jo je zaklenil, ključ pa dal ravnatelju konvikta.
»Le dajte,« je don Boska spodbujal moj lastnik z ironičnim nasmehom na svojih ustnicah.
Don Bosko je vdihnil, s palico nalahno zaokrožil po zraku, izrekel nekaj čarobnih besed in dejal: »Tukaj je!«
Don C-ju je ponudil ključ, da bi odprl omarico. Komaj je moj lastnik vzel ključ, je začudeno dejal: »Toda to je … ključ moje skrinje!« Z njim je previdno odprl omarico in pred vsemi sem zmagoslavno pokukal iz nje.
Moj ubogi don C. je ostal brez besed. Vsi so se zgrnili k don Bosku, da bi jim razložil ta čudež. Seveda ga don Bosko kot pravi čarodej ni izdal nikomur. Jaz ga seveda poznam, a vam ne izdam.
Iz zgodovine
V treh letih, ki jih je don Bosko preživel v konviktu nasproti cerkve sv. Frančiška Asiškega v Turinu, si je pridobil zaupanje in prijateljstvo tako med sošolci kot med profesorji. Postal je duša veselja med odmori. (prim. Življenjepisni spomini II).