Raznobarvno rastlinje

»Kdo je fantič na obisku, ko nas jesen odene v odtenke oranžnih barv?« so se šumeč spraševala drevesa na becchovem hribu, ko so opazovala mladeniča, kako je brskal za raznobarvnimi rastlinami po travnikih in gozdovih.

Hrasti in kostanji so sklenili, da ga bodo pozorno nadzorovali in čez čas so prišli do naslednjih ugotovitev: »Fantič išče raznobarvne rastline za obarvanje volne. Kljub mladim letom jih dobro pozna. Rastlino izbere in jo pazljivo odreže. Nato jih glede na vrsto zlaga v jutine vrečke.«

Tudi akacije, ki so stražile vzdolž celotne ceste iz Becchov v Castelnuovo, so dodale nekaj informacij: »Kadar so v Castelnuovu tržni dnevi, Janezek zbrane in sortirane rastline prodaja, na veliko veselje tkalcev in pletilcev.«

»In kaj naredi z zaslužkom, ko nas takole lepo prodaja?« je zanimalo dva mlada hrasta.

Začel se je nov krog pomenkovanj, v katerem je rožmarin razblinil vse dvome: »S tistim drobižem, ki ga zasluži, si kupuje vrvi, barvne kroglice, igralne karte, šale, torbe z dvojnim dnom in škatle. Fantič je rokohitrc. Vsako nedeljo zbira otroke in odrasle v zaselku Becchi. Uči jih moliti in jih razvedri z rokohitrskimi igrami, ki jih je svoj čas videl na sejmu v Castelnuovu in Buttiglieri. Pa ne le to. Naučil se je hoditi po vrvi, razpeti med dvema drevesoma kot pravi izvedenec. Ime mu je Janez Bosko in je sin Marjete.«

Janezek Bosko je kot otrok po navadi redno nabiral raznobarvne rastline, ko se je sprehajal po astigianskih holmih in jih nato prodajal na tržnici v Castelnuovu. Z zasluženim denarjem je lahko uresničeval zamisli o predstavah za svoje vrstnike. (Spomini na oratorij, prvo desetletje, 1)

Nekega dne je fantič odšel in mali rokohitrc je izginil. Čez leta je kot strela iz jasnega zakrožila novica: vrnil se je! Najprej so ga videla najvišja drevesa, zatem so bezgove jagode, ki so nadzorovale cesto, oznanile: »Vrnil se je, toda ni sam.« Spremljala ga je stotinja otrok in mladih, ki so mirno tišino podeželja zmedli s salvami smeha in petja.

»Od kod so se vzeli ti otroci?« so zvedavo povpraševali hrasti.

Poučila jih je breza: »Otroci ob njem so male sirote, ki morajo za preživetje po turinskih tovarnah delati v nečloveških pogojih. Janez Bosko jim vsako jutro pripravil čudovito mavrico sprejema, opogumljanja in molitve.«

Vsa velika in mala drevesa na hribu so svoje navdušenje sprostila v vetru