Sem stara prazna pletenka, polna prahu, pozabljena v nekdaj živahni kleti chierijskega semenišča. Zelo dobro pa se spomnim Janeza Boska! Velik in prijeten fant, strašno močan v nogah. Klicali so ga ‘I cieric di risolin, klerik z žimo, zaradi las, ki so izgledali kot kostanjev bodičast ovoj.
Prebivala sem v kuhinji njegove matere, na posestvu Sussambrino. Njegova mama Marjeta je bila res vèlika ženska. Morali bi videti, kako srečna je bila, ko je sin Janez prišel domov na počitnice. Tistega leta je Janez vse poletje preživel v poučevanju latinščine mnogim mladim v Castelnuovu.
Toda ni bil več fantič kot nekdaj. Zelo je shujšal in oslabel. Vsi vemo, da je trmasto vztrajal pri študiju in branju pozno v noči. V semenišču ga je bilo povsod polno. Slišala sem, da je nekega večera, obkrožen s sošolci na dvorišču, ko je po navadi pripovedoval o dogodkih svojega otroštva, začel z opisom igre z ravnotežjem, ki se je je naučil že kot mali otrok in z njo tudi izzval pouličnega glumača.
Mnogi poslušalci niso študirali v chierijskem semenišču, zato mu niso verjeli. »Ne verjamete mi, kaj?« je izustil Janez. Opazil je težak naslonjač, pokleknil, ga prijel za eno nogo z eno samo roko, ga dvignil in si ga položil na brado ter ga obdržal v ravnotežju. Nato si ga je postavil še na čelo in začel poplesavati. Gledalci so planili v gromozanski aplavz.
Čeprav je bil fizično močan, si je resno načel svoje zdravje. V enem letu je več časa preživel v postelji kot pa na nogah. Zavračal je vse vrste hrane, zdelovala ga je kronična nespečnost in zdravniki so počasi izgubljali upanje, da ga še ohranijo pri življenju. Čas je bil za bolniško maziljenje.
A kot vedno je zanj poskrbela Marjeta. Napolnila me je z najboljšo starano barber iz kleti ter v peči spekla štuško iz prosene moke. Tako sem prispela v Chieri. Janez je bil bled, oslabljen, komaj je dihal. »Ne morem jesti, mama. Odnesi nazaj domov.« Mama Marjeta pa je vse pustila na mizici.
Iz zgodovine
Janez Bosko je v začetku leta 1839 v chierijskem semenišču nevarno zbolel. Vzroki niso razjasnjeni. Ozdravel je po materinem obisku, ki mu je na mizici pustila proseni kruh in pletenko vina. Mama, kruh in vino so skupaj z najdeno notranjo močjo naredili čudež.
Ko je Janez ostal sam, ga je obšla želja, da bi pojedel tisti kruh in spil vino. Odlomil je košček štručke in ga začel žvečiti. Zdel se mu je zelo okusen. Nadalje je odrezal kos, nato še enega ter tako pojedel vse. Zraven ga je zalival z mojim močnim in bogatim vinom. Nato pa je zaspal v globok spanec, ki je trajal cela dva dni in vmesno noč.
Predstojniki v semenišču so v njegovem spanju videli bližajočo se smrt in se že začeli pripravljati na pogreb. A ko se je Janez zbudil, je bil zdrav.
Bila sem tako vesela, da nisem prav nič zamerila, ker so me postavili v kot kleti, namesto da bi dobila vsaj častni doktorat iz medicine!